Vsebine predmetov

Kazalo predmetov:

• Anatomija človeka
• Anorganska kemija
• Bioanorganska kemija
• Biofizika
• Biogeografija
• Biokemija
• Biologija celice
• Biologija človeka
• Biologija membran
• Biologija žuželk
• Ekologija morja
• Ekologija rastlin
• Osnove ekologije rastlin
• Ekologija živali
• Osnove ekologije živali
• Ekosistemi
• Embriologija vretenčarjev
• Osnove embriologije vretenčarjev
• Etologija
• Evolucija in teoretična biologija
• Fizika
• Fiziologija človeka
• Fiziologija rastlin
• Osnove fiziologije rastlin
• Fiziologija živali
• Osnove fiziologije živali
• Genetika evkariontov
• Geologija s paleontologijo
• Imunologija
• Osnove imunologije
• Industrijska mikrobiologija
• Interakcije organizmov
• Limnologija
• Osnove limnologije
• Matematika
• Metodika biološkega izobraževanja s pedagoško prakso
• Mikrobiologija
• Osnove mikrobiologije
• Mikrobna ekologija
• Izbrana poglavja iz mikrobne ekologije
• Molekularna evolucija
• Molekularna genetika
• Osnove molekularne genetike
• Izbrana poglavja iz molekularne genetike
• Organska kemija
• Osnove farmakologije
• Osnove rastlinske in živalske biotehnologije
• Nevrobiologija
• Nevroetologija
• Patogeni mikrobi
• Pedagogika
• Populacijska genetika
• Primerjalna anatomija vretenčarjev
• Osnove primerjalne anatomije vretenčarjev
• Psihologija pouka in učenja
• Rastlinska biokemija
• Simbioze in parazitizem
• Sistematska botanika
• Osnove sistematske botanike
• Sistematska zoologija nevretenčarjev
• Osnove sistematske zoologije
• Sistematska zoologija strunarjev
• Speleobiologija
• Splošna botanika
• Splošna zoologija
• Statistika
• Toksinologija s toksikologijo
• Varstvo okolja in naravne dediščine

(nazaj na kazalo)

ANATOMIJA ČLOVEKA

• Obvezni predmet
• Izvajanje v slovenskem jeziku, zimski semester, 1. letnik
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 30 ur predavanj in 30 ur vaj

Zagotoviti znanje anatomije v obsegu, ki zadošča za osnovno razumevanje zgradbe in funkcije človeškega telesa. Z usvojenim znanjem lahko študent nadgrajuje znanje pri sorodnih predemetih, ki se navezujejo na anatomijo.

Vsebina predmeta pri predavanjih:

• Uvod v sestavo človeškega telesa: poimenovanje in orientacija, telesni deli, telesne votline, organski sistemi.
• Tkiva: vrste tkiv, značilnosti in pomen posameznih tkiv pri sestavi organov.
• Živčevje: živčno tkivo, centralno in periferno živčevje, somatsko in vegetativno živčevje, razlike v strukturi in funkciji, poškodbe in bolezni živčevja.
• Čutila: vloga čutil, histološka in anatomska zgradba posameznih čutil, senzorične poti, bolezni in poškodbe čutil.
• Endokrine žleze: povezava med živčevjem in edokrinim sistemom, sistematski pregled endokrinih žlez, delovanje hormonov.
• Obtočila: krvožilni in mezgovni sistem, srce in krvni obtoki, glavne telesne arterije in vene, kri, limfa, bezgavke, bolezni srca, ožilja in limfnega sistema.
• Dihala: dihalna pot, pljuča, pleura, mehanika dihanja, poškodbe in bolezni dihal.
• Prebavila: zgradba in funkcija prebavil, prebavni trakt, posamezni organi in žleze, bolezni prebavil, zdrava prehrana, peritonej.
• Izločala: zgradba in funkcija izločal, posamezni izločalni organi, blezni izločal.
• Moška spolovila: gonade, izvodila, akcesorne žleze, zunanja spolovila, delovanje spolnih hormonov, bolezni spolovil.
• Ženska spolovila: posamezni spolni organi, zunanja spolovila, delovanje spolnih hormonov, mesečni ciklus, oploditev, razvoj zarodka, potek nosečnosti.

• Skelet: histološka zgradba hrustančnega in kostnega tkiva, osifikacija, sestava in funkcija okostja, kostni stiki in sklepi, poškodbe, okvare in degeneracija skeleta.
• Anatomija hrbtenice, prsnega koša in okončin: prepoznavanje kosti po obliki in zgradbi, povezava v funkcionalne enote, razvoj postkranialnega skeleta.
• Anatomija lobanje: lobanja kot celota, posamezne kosti lobanje, razvoj lobanjski kosti, morfologija in sesava zoba, stalo in mlečno zobovje.
• Mišičje: vrste mišičnega tkiva, zgradba in funkcija skeletnih mišic, posamezne funkcionalne skupine mišic z narastišči, poškodbe skeletnih mišic.

• Bošković, M.S., Anatomija čoveka, Medicinska knjiga Beograd-Zagreb, 1976.
• Bertolini, R., Leutert, G., Anatomski atlas, Tehniška založba Slovenije, 1992.
• Martini, F.H., Timmons, M. J., Human Anatomy, Prentice-Hall International, London 1995.
• Stušek, P., Funkcionalna anatomija s fiziologijo, DZS, Ljubljana, 1997.
• Tomazo-Ravnik T., Anatomija človeka, Priročnik za vaje, Ljubljana 1995.

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet temelji na znanju, ki ga študenti pridobijo pri predmetu Splošna zoologija.

Izpit:

Študent mora pred izpitom opraviti kolokvij iz vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Marija Štefančič, izr. prof.
• dr. Tatjana Tomazo-Ravnik, docent

• Obvezni predmet
• Izvajanje v slovenskem jeziku, zimski semester, 1. letnik
• Obseg predmeta: 90ur, od tega 45 ur predavanj in 90 ur laboratorijskih vaj

Študent pri predmetu spozna osnovne kemijske zakonitosti in se seznani z osnovami kvantitativnega obravnavanja lastnosti in zgradbe snovi ter kemijskih procesov v anorganski kemiji. Pridobi si tudi pregledno osnovno znanje o zgradbi, lastnostih in vlogi posameznih kemijskih elementov in njihovih najpomembnejših spojin. Študente navaja na razumevanje zveze med lastnostmi snovi, njihovo strukturo ter tipom kemijske vezi. Predavanja so popestrena z demonstracijskimi poskusi. Laboratorijske vaje, ki so zasnovane na individualnem delu, potekajo v kemijskem laboratoriju.

Vsebina predmeta:

Uvod. Varno delo v kemijskem laboratoriju. Merski sistem v kemiji. Snov. Trdna snov, tekočina, plin. Periodni zakon in zgradba atomov. Elektronska konfiguracija in kemizem elementov. Principi kemijske vezi (ionska vez, kovalentna vez, kovinska vez). Medmolekulske sile. Kemijske reakcije. Osnove termokemije in elektrokemije. Lastnosti in priprava raztopin. Pregled kemije s in p elementov po skupinah. Elementi stranskih skupin periodnega sistema. Anorganski elementi v bioloških sistemih.

V okviru predmeta študent opravi 10-15 eksperimentalnih vaj, kjer se nauči enostavnih kemijskih postopkov in varnega dela v kemijskem laboratoriju.

Literatura:

• J. Brenčič in F. Lazarini: Splošna in anorganska kemija.- Ljubljana: DZS, 1995.
• P. Atkins, L. Jones: Chemical Principle.- New York: W.H. Freeman and Company, 1998.
• D.D. Ebbing, S.D. Gammon: General Chemistry.- Boston: Houghton Mifflin Company, 1999.
• L. Golič, I. Leban, P. Šegedin, J. Šiftar: Vaje iz splošne in anorganske kemije.- Ljubljana: DZS, 1991 in kasnejše izdaje.

Predmet se izvaja v obliki eksperimentalnih predavanj in praktičnega dela v kemijskem laboratoriju.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet ima značaj osnovnega predmeta in je osnova za ostale kemijske in biokemijske predmete.

Izpit:

Pogoj za opravljanje izpita so opravljene laboratorijske vaje in opravljen zaključni kolokvij iz vaj. Pisni in ustni izpit iz snovi predavanj.

Učitelj:

• dr. Ivan LEBAN, redni profesor za področje anorganske kemije
• habilitirani asistenti
• laborant za eksperimentalna predavanja.

• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku v enem semestru, 4. letnik
• Obseg predmeta: 45 ur, od tega 30 ur predavanj in 15 ur vaj

Študent spozna pomen in vlogo kovinskih ionov v bioloških sistemih. Na specifičnih primerih se nauči uporabljati znanje koordinacijske kemije pri razumevanju funkcije kovinskih ionov v živih organizmih.

Vsebina predmeta:

• Uvod: kovinski ioni v bioloških sistemih, bioligandi.
• Cink in kobalt: karboanhidraza, karboksipeptidaza, struktura aktivnih mest, reakcijski mehanizem, drugi hidrolitski encimi.
• Železo: transport in shranjevanje kisika, modelni sistemi za transport kisika, elektronske in strukturne spremembe na atomu železa.
• Baker: redoks lastnosti bakra, oksigenaze, prenos elektronov.
• Molibden: nitrogenaza, drugi encimi z molibdenom
• Druge kovine: alkalijske in zemljoalkalijske kovine, mangan, vanadij, krom, nikelj, aluminij.
• Aplikativna bioanorganska kemija: kovinski kompleksi v medicini, razvoj novih zdravil.

• Cowan,J.A., 1997, Inorganic Biochemistry, An Introduction, Wiley-VCH
• Sigel,H./ Sigel A., Metal Ions in Biological Systems, Marcel Dekker, New York, zbirka knjig (trenutno 36 volumnov)
• Tekoča periodika: J.Inorganic Biochemistry, Elsevier, New York.

Predmet se izvaja v obliki predavanj, seminarjev in praktičnih vaj. Študent izdela seminarsko nalogo z aktualno tematiko.

Potrebna predhodna znanja:

Anorganska kemija, organska kemija, biokemija.

Izpit:

Študent opravi ustni izpit.

Učitelj in drugi pedagoški sodelavci:

Dr.Peter Bukovec, redni profesor

Mag. Elizabeta Tratar Pirc, asistentka

ECTS krediti: 3

(nazaj na kazalo)

BIOFIZIKA

• Obvezni predmet za morfološko-fiziološki blok in molekularno biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v dveh semestrih, 2. letnik
• Obseg predmeta: 75 ur, od tega 60 ur predavanj in 15 ur računskih vaj

Skladno z razvojem znanosti študent spozna biofizikalne principe in raziskovalne pristope s ciljem, da se usposobi za interdisciplinarno reševanje strokovnih problemov in se tako čim uspešneje vključi v samostojno strokovno in raziskovalno delo na področjih, za katera ga usposablja študijski program biologije.

Povezava z drugimi predmeti:

Ta predmet se vključuje v študija fiziologije in molekularne biologije, znotraj njiju pa se posebej navezuje na fiziologijo, biokemijo, genetiko, in nekatere druge.

Vsebina predmeta:

• Struktura in lastnosti vode. Molekula H2O (geometrijska in elektronska struktura). Vodikova vez. Primerjava struktur ledu in tekoče vode. Voda kot topilo in njena vloga pri medmolekulskih interakcijah biomolekul. Hidrofobna interakcija. Ionizacija vode. Informacija o strukturi vode iz raznih spektroskopskih tehnik.
• Termodinamika in biologija (bioenergetika). Termodinamski potenciali, termodinamsko ravnovesje. Kemijski potencial. Gibbsovo fazno pravilo z ilustrativnima primeroma: fazni diagram vode, fazni prehodi v modelnih bioloških membranah. Kemijski in elektrokemijski potencial idealnih raztopin. Neidealne raztopine (koncept aktivnosti). Membransko ravnotežje: osmozno ravnotežje, Donnanovo ravnotežje. Kemijsko ravnotežje: prosta energija kemijske reakcije in ravnotežna konstanta. Ilustrativna primera: hidroliza ATP v intracelularnih pogojih, vloga ATP v sklopljenih biokemijskih reakcijah. Vezava ligandov na makromolekule: nekooperativna in kooperativna vezava. Fiziološko pomembna primera: vezava kisika na mioglobin in hemoglobin. Termodinamika redoks procesov: termodinamika reverzibilnih elektrokemijskih celic, elektrokemijsko določevanje termodinamskih parametrov, redoks potencial in Nernstova enačba, primer sklopljenih redoks procesov v biologiji (mitohondrijska veriga transporta elektronov).
• Generiranje in shranjevanje proste energije biološke oksidacije. Energijska bilanca glikolize, energijski izplen citratnega cikla. Kvantitativni vidiki kemiosmoznega mehanizma: sklopitev oksidativne energije elektronskega toka dihalne verige in fosforilacije s protonskim elektrokemijskim gradientom. Drugi primeri osrednje vloge kemiosmoze v energijskih pretvorbah živih organizmov.
• Transportni pojavi. Transport skozi biološke membrane: difuzijski tok, koeficient permeabilnosti. Permeabilnost, selektivnost in specifičnost bioloških membran. Ilustrativni primer: olajšana difuzija permeanta s pomočjo specifičnega membranskega nosilca. Transportni pojavi v zveznih sistemih: tok delcev topljenca pod vplivom koncentracijskega gradienta, trkov z molekulami topila in zunanjih sil. Ilustrativni primer: difuzijski prenos kisika in CO2 v človeških pljučih. Nabiti topljenec: Nernst-Planckova elektrodifuzijska enačba, difuzijski potencial.

• Eisenberg, D./Kauzmann, W., 1969, The Structure and Properties of Water, Clarendon Press, Oxford
• Adam, G./Läuger, P./Stark, G., 1977, Physikalische Chemie und Biophysik, Springer-Verlag, Berlin
• Sybesma, C., 1989, Biophysics, An Introduction, Kluwer Academic Press, Dordrecht
• Hoppe, W./ Lohmann, W./ Markl, H./ Ziegler, H., 1982, Biophysics, Springer-Verlag, Berlin

Predmet se izvaja v obliki predavanj, računskih vaj in/ali seminarjev. Študent je obvezan opravljati predpisane računske vaje iz biofizikalne tematike ter vsaj eno od njih javno predstaviti, možnost pa ima tudi pripraviti in predstaviti seminarsko nalogo z aktualno biofizikalno tematiko.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet predvideva predhodna znanja iz osnov fizike (ali fizikalne kemije) in matematike.

Izpit:

Študent mora pred začetkom ustnega izpita uspešno obnoviti poljubno vajo iz zbirke opravljenih računskih vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Gojmir LAHAJNAR, redni profesor
• mag. Alexis ZRIMEC, asistent

• Obvezni predmet za sistematsko-ekološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, zimski semester, 3. letnik
• Obseg predmeta: 45 (30 botanični, 15 zoološki del) ur predavanj, 1 dan terenskih vaj

Spoznavanje živega sveta v odnosu do njegove razširjenosti na Zemlji, razvoja v teku Zemljine zgodovine in druženja v življenjske skupnosti (biocenoze); ohranjanje narave.

Povezava z drugimi predmeti:

Izhodiščno znanje dajeta Sistematska botanika in Sistematska zoologija (nevretenčarjev in vretenčarjev). Pomembna je paleontološka vednost. Na predmet se navezujejo predmeti Ekologija (rastlinska in živalska), Evolucija ter Varstvo okolja in naravne dediščine

Vsebina predmeta pri predavanjih:

• Horologija (areal, velikost, tipi in spremembe arealov, način njihovega prikazovanja, kozmopoliti, endemizem in endemiti, zlasti na ozemlju Slovenije, provincializem, vikarizem, florni elementi, višinska členjenost vegetacije, obrat vegetacijskih pasov, biogeografska območja na Zemlji, biogeografska razdelitev Slovenije)
• Zgodovina razvoja živih bitij, filogenetske osnove, razvojni centri, vikariantna in disperzijska biogeografija.
• Ekološke osnove (integracijski nivoji /osebek, populacija oz. ekosistem/ in povezava z biogeografijo, pomen avtekologije in demekologije za razumevanje preživetja populacije in vzrokov meje areala; pomen populacije v obravnavi biogeografske tematike /spreminjanje populacije, disperzija in genomska heterogenost populacije, viabilna populacija, genski pretok, genski drift, učinek ozkega grla/; ekosistemski vidiki razširjenosti posamezne vrste, oz. združbe, pomen medvrstnih odnosov, vrstna diverziteta, njeno ugotavljanje, odvisnost vrstne diverzitete od nastajanja in izumiranja, časovnega obdobja, geografskega gradienta, principi otoške biogeografije)
• Okoljske osnove (nekateri vidiki klimatskih, tektonskih, orografskih in reliefnih, litoloških in pedoloških značilnosti, ki pomembno vplivajo na vzorce razširjenosti organizmov na Zemlji).
• Biodiverziteta (vrstna raznolikost slovenskega rastlinstva in živalstva, ključni vzroki velike pestrosti, adventivne rastline; človekov vpliv na naravo in njeno ohranjanje)
• Fitocenologija (osnovni pojmi, delovna metodika, pregled glavnih vegetacijskih enot v Sloveniji).

Na izbranem območju: glavne rastlinske združbe in način njihovega preučevanja, vsakokratna horološka dejstva (endemiti, višinski pasovi, florni elementi itd.), dejstva, v zvezi z ohranjanjem narave

Literatura:

• ALJANČIČ, M. (uredn.), 1995: Varstvo narave na Slovenskem. - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.
• BAILEY R. G., 1996: Ecosytem Geography. - Springer Verlag New York, 191 s.
• BROWN J.H., LOMOLINO M.V., 1998: Biogeography.- Sinauer Associates, INC. Publishers, Sunderland, Massachusetts, 691 s.
• COX C.B., HEALEY I.N., MOORE P.D, 1999: Biogeography, an ecological and evolutionary approach.- Blackwell, Oxford, 312 s.
• DARLINGTON P.J., 1980: Zoography, The Geographical Distribution of Animals.- 650 s.
• EHRENDORFER, F., 1998: Geobotanik. In: Lehrbuch der Botanik für Hochschulen (Strasburger), 34. izd. - Gustav Fischer, Stuttgart, Jena, Lübeck, Ulm.
• FREY, W. & R. LÖSCH, 1998: Lehrbuch der Geobotanik: Pflanze und Vegetation in Raum und Zeit. - Gustav Fischer, Stuttgart, Jena, Lübeck, Ulm.
• HUGGETT R.J., 1998: Fundamentals of Biogeography.- Routledge, London, N. York, 261 s.
• GLEASON, H. A. & A. CRONQUIST, 1964: The Natural Geography of Plants. - Columbia University Press, New York & London.
• MEUSEL, H., E. J. JAEGER & al., 1965-1992: Vergleichende Chorologie der zentraleuropäischen Flora 1-3. - Gustav Fischer Verlag, Jena und Stuttgart-New York.
• MRŠIĆ N., 1997: Živali naših tal.- Tehniška založba Slovenije, 416 s.
• MRŠIĆ N., 1997: Biotska raznovrstnost v Sloveniji.- MOP Ljubljana.
• MYERS A.A., GILLER P.S., 1994: Analytical Biogeography.- Chapmann and Hall, 578 s.
• VIDIC, J., 1992 (uredn.): Pregled rdečih seznamov ogroženih živalskih vrst v Sloveniji. - Varstvo narave 17.
• WALTER, H., 1973: Allgemeine Geobotanik. - Verlag Eugen Ulmer Stuttgart.
• WALTER H. & H. STRAKA, 1970: Arealkunde, Einführung in die Phytologie 3(2), 2. izdaja, - Verlag Eugen Ulmer Stuttgart.
• WRABER, T. & P. SKOBERNE, 1989: Rdeči seznam praprotnic in semenk SR. Slovenije. - Varstvo narave 14-15.

Predmet se izvaja v obliki predavanj in terenskega pouka.

Izpit:

Izpit pri obeh izvajalcih z enotno oceno

Učitelja:

• dr. Ivan Kos, docent (zoogeografija)
• dr. Tone Wraber, redni profesor (fitogeografija)

• Obvezni predmet
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v zimskem semestru, 2. letnik
• Obseg predmeta: 150 ur, od tega 75 ur predavanj in 75 ur vaj

Predmet omogoči spoznati skupne fizikalno-kemijske osnove živih bitij in njihove povezave z okoljem, pojasniti zgradbo in delovanje celice in drugih bioloških sistemov s stališča biokemijskih struktur in procesov.

Vsebina predmeta:

• Uvod v biokemijske osnove bioloških sistemov, njihove zgradbe in dinamike.
• Zgradba in delovanje beljakovin. Aminokisline: zgradba, delitev, lastnosti. Zgradba peptidov in peptidna vez.Polipeptidi. Naravni peptidi. Beljakovine: primarna, sekundarna, terciarna in kvartarna zgradba. Lastnosti beljakovin in delitve.
• Encimi. Splošne lastnosti encimov kot katalizatorjev. Zgradba encimov, aktivni center in mesto. Mehanizem encimske katalize: lizocim, karboksipeptidaza A in drugi mehanizmi. Kinetika encimskih reakcij in modeli. Michaelis-Mentenov model, kinetični parametri in njihovo določanje. Vplivi fizikalno-kemijskih dejavnikov na aktivnost encimov . Encimski efektorji: inhibitorji in aktivatorji. Specifičnost in delitev encimov. Koencimi ; zgradba in vloga.
• Metabolizem. Uvod, metabolni tipi. Vloga ATP in koencimov dehidrogenaz.
• Nukleinske kisline. Uvod. Nukleotidi, nukleozidi, dušikove baze in njihova zgradba. Kovalentna in konformacijska zgradba DNA in RNA, lastnosti. Replikacija DNA. Transkripcija. Translacija. Uravnavanje biosinteze beljakovin. Biosinteza purinskih in pirimidinskih nukleotidov z uravnavanjem. Biosinteza deoksiribonukleotidov. Razgradnja nukleotidov in dušikovih baz.
• Razgradnja beljakovin in metabolizem aminokislin. Presnova beljakovin. Esencielne aminokisline in dušikova bilanca. Transaminacija, oksidativna deaminacija, dekarboksilacija aminokislin. Sinteza uree. Pregled razgradnje aminokislin s primeri. Donorji C1-enot. Biosinteza nekaterih aminokislin.
• Ogljikovi hidrati. Zgradba in delitev: monosaharidi in derivati, oligosaharidi, polisaharidi. Zgradba in vloga pogostejših polisaharidov. Prebava polisaharidov. Glikogenoliza in uravnavanje. Glikoliza, mlečnokislinsko in alkoholno vrenje. Pentozafosfatna pot . Glukoneogeneza. Metabolizem piruvata.
• Ciklus citronske kisline in uravnavanje. Sinteza CO2, NADH+H+ in FADH2. Uravnavanje glikolize in cikla citronske kisline.
• Lipidi. Zgradba, delitev in vloga lipidov. Fosfatidi, glikolipidi, sfingolipidi in biološke membrane. Prebava in resinteza lipidov. Lipoproteini. Lipogeneza, lipoliza in uravnavanje. Razgradnja triacilglicerolov. Razgradnja glicerola. Oksidativna razgradnja maščobnih kislin, beta-oksidacija. Biosinteza maščobnih kislin.
• Energetski metabolizem. Uvod in pomen. Oksidativna fosforilacija. Elektronska transportna veriga. Protonska črpalka. Uravnavanje oksidativne fosforilacije. ATP/ADP cikel. Osnove fotosinteze.

• L. Stryer: Biochemistry, W.H. Freeman and Comp., New York, 1995; D. Voet, J.G. Voet: Biochemistry, John Wiley and Sons, Inc., New York, 1998.
• T. Turk, P. Maček, G. Anderluh, K. Sepčić Biokemijski praktikum, (Zbirka Scripta, Biokemija). Ljubljana: Študentska organizacija Univerze, 1997.

Predmet se izvaja v obliki predavanj, praktičnih vaj in seminarjev.

Potrebna predhodna znanja:

Študent mora obvladati osnove organske, anorganske in fizikalne kemije.

Izpit:

Študent mora pred pisnim izpitom uspešno opraviti kolokvij iz praktičnih vaj.

Učitelj in pedagoška sodelavka:

• Dr. Peter Maček, redni profesor
• Dr. Kristina Sepčić, asistentka

• Obvezni predmet za pedagoški blok, morfološko-fiziološki blok in molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v zimskem semestru, 3. letnik
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 30 ur predavanj in 30 ur vaj

Celična biologija podaja kompleksno znanje o strukturi in delovanju celice na ultrastrukturnem in molekularnem nivoju.

Povezava z drugimi predmeti:

Biokemija, genetika, splošna zoologija, splošna botanika

Vsebina:

Študij celične biologije daje osnovni koncept o molekularni strukturi in funkciji celice, razlaga dinamični značaj celičnih organelov in supramolekularno celično zgradbo. Študente uči tudi ustreznih eksperimentalnih tehnik in metod.

Tekst je razdeljen na naslednja poglavja: struktura in funkcija plazmaleme, odnosi med celicemi ter med celico in okoljem, medcelični stiki, zunajcelični matriks. Citoplazemski membranski sistemi zgradba, funkcija in membranski transport. Citoskelet intermediarni filamenti, mikrotubuli, aktinski filamenti. Celična delitev - jedro, celični cikel, mitoza, citokineza. Kontrole celičnega ciklusa in celična smrt apoptoza. Razvoj, diferenciacija in rakasta celica. Celični komunikacije in signaliziranje komunikacije med celicami in okoljem, prenos sporočil. Tehnike in metodologije celično molekularne biologije.

Literatura:

• Alberts B. et al.: Essential Cell Biology. An Introduction to the Molecular Biology of the Cell. Garland Publishing, 1998

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj, ki vključujejo tudi seminarsko delo. Študent mora pri vajah opraviti seminarsko delo.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet zahteva predhodno znanje biokemije in genetike.

Izpit:

Študent mora opraviti kolokvij iz vaj pred pisnim, lahko tudi ustnim izpitom.

Učitelji in drugi pedagoški delavci:

• prof.dr. Kristijan Jezernik
• prof.dr. Maksimiljan Sterle
• prof.dr. Majda Pšeničnik
• as.dr. Peter Veranič

• Obvezen za pedagoško smer ter sistematsko-ekološko in morfološko fiziološko usmeritev študija.
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v poletnem semestru, 2. letnik.
• Obseg predmeta: 90 ur, od tega 60 ur predavanj in 30 ur vaj

Pri premetu se študentje seznanijo z najosnovnejšimi vsebinami biološke antropologije kot so: primatologija, evolucija človeka, variabilnost človeške vrste, humana genetika in ekologija človeka.

Vsebina predavanj:

• Uvod: zgodovinski pregled razvoja biološke antropologije
• Evolucija človeka: mejniki v preučevanju človekove evolucije
• Primati: glavne značilnosti primatov, sistem primatov, evolucija primatov.
• Primerjave v okviru primatov: lokomocija, telesni proporci, telesna drža, anatomske posebnosti, razmnoževanje, fiziološka podobnost, genetična podobnost, vedenje primatov.
• Hominizacija: geološke, klimatske in floristične razmere v obdobju hominizacije, preadaptacije na hominizacijo, biološka in kulturna evolucija človeka.
• Posamezne evolutivne stopnje v evoluciji človeka.
• Paleolitik in ledena doba.
• Teorije razvoja, predvsem teorije razvoja modernega človeka.
• Geografska ekspanzija človeka v zadnji poledenitvi.
• Variabilnost človeka kot odraz naravnega in sociokulturnega okolja.
• Dedne morfološke, fiziološke in biokemijske lastnosti posameznih človeških skupin.
• Antropološka interpretacija rase.
• Variabilost človeka z vidika populacijske genetike, rodovnik človeštva, izdelan na osnovi genetskih raziskav.
• Prebivalci posameznih celin in značilnosti ekonomsko. kulturni tipov: lovci in nabiralci, motični poljedelci, nomadi, orni poljedelci
• Človekov kariotip, kromosomske anomalije in kromosomopatije, način dedovanja najpogostejših dednih bolezni, genetični markerji, dedovanje morfolških karakteristik.

• Rast in telesni razvoj posameznika: metode preučevanja, stopnje otrokovega razvoja z značilnostmi, zakonitosti rasti in razvoja, rastne krivulje, razvojne spremembe telesne drže in telesnih proporcev, dozorevanje (skeletna, dentalna in spolna zrelost), hormonalno uravnavanje rasti in razvoja, zunanji faktorji, ki uravnavajo rast in razvoj, fenomen sekularne akceleracije.
• Antropometrične karakteristike, morfološke karakteristike, somatotipi, sestava telesa in dermatoglifika: praktične vaje.

• Štefančič, M., Evolucija človeka in Pohar, V., Okolje in kulture v pleistocenu, Zbirka Skripta, Ljubljana 1997.
• Tatersall, J., Po sledeh fosilov, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1999.
• Škerlj, B., Ljudstva brez kovin, DZS, Ljubljana 1962.
• The Cambridge Encyclopedia of Human Growth and Development, Cambridge University Press, 1998.
• Starr, C., McMillan, B., Human Biology, Wadsworth Publishing Company, 1995.
• Ljudstva sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana 1979.

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj. Med predavanja se vključujejo projekcije videofilmov.

Potrebna predhodna znanja:

Za razumevanje snovi je potrebno predhodno splošno znanje genetike, evolucije, anatomije človeka in geografije.

Izpit:

Študent mora pred izpitom opraviti kolokvij iz vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Marija Štefančič, izr. prof.
• dr. Tatjana Tomazo-Ravnik, docent

• Izbirni predmet za morfološko-fiziološki blok
• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v poletnem semestru, 4. letnik
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 30 ur predavanj in 30 ur seminarjev

Smoter predmeta je poglobiti znanje o bioloških membran in sestavinah. Predmet obravnava membrane z biokemijskega in biofizikalnega stališča v povezavi z biološkimi funkcijami membran.

Vsebina predmeta:

• Uvod. Termodinamski vidiki sistema: celica-membranski organeli-biol. membrane. Najpomembnejše funkcije biol. membran. Kompartimentizacija. Selektivna propustnost membran. Vloga membran v energijskih pretvorbah. Komunikacije. Osnovne fizikalno-kemijske lastnosti biol. membran. Preparativne in analitične metode za proučevanje membran. Osnovne lastnosti cel. frakcij. Vodilni oz. označevalni encimi evkariontskih in prokariontskih cel. frakcij.
• Biokemijska sestava biol. membran. Lipidna sestava. Preparativne in analitske metode za membranske lipide. Razvrščanje in zgradba membranskih lipidov. Zgradba in lastnosti glicero-fosfatidov, plazmalogenov, sfingofosfatidov, glikolipidov, holesterola. Lipidna sestava biol. membran. Maščobne kisline v membrananskih lipidih, njihova zgradba in lastnosti.
• Biosinteza membranskih lipidov : Lipoproteini in njihova vloga. Zgradba in vloga LDL. Razgradnja posameznih membranskih lipidov. Derivati arahidonove kisline in njihova vloga.
• Membranski proteini in glikoproteini-položaj v membrani, terminologija. Primeri memb. proteinov, zgradba, lastnosti. Glikoproteini. Biosinteza in postranslacijske spremembe membr. proteinov. Biosinteza oligosaharidne komponente. Razgradnja membr.proteinov, oglj. hidratov.
• Modeli biol. membran (unilamelarni sloj, planarne lipidne membrane, lipidni vezikli. priprava, lastnosti. Termotropne lastnosti lip. membran (fazni prehodi, lateralna in transverzalna mobilnost, vpliv na membranske proteine).
• Transportne lastnosti biol. membran. Permeabilnost lipid. dvoslojev in proteinov. Kanalčki, ionofori, prenašalci. Ionske črpalke (ATP-aze), njihovo delovanje in vloga. primarni in sekundarni transporti. Vezikularni transporti.
• Membrane in komunikacija. Kemična komunikacija. Tipi kemijskih mediatorjev in mehanizmi delovanja. Lokalni kemjski mediatorji. Hormoni. Neurotransmiterji. Membranski receptorji in njihove fizikalno-kemijske lastnosti. Mehanizmi delovanja signalnih snovi. Transdukcijski mehanizmi. Sekundarni sporočevalci (kalcij, c-AMP, diacilglicerol, inozitolni derivati) in mehanizem delovanja.

• Gennis. Biomembranes. Springer Verlag, New York 1999. Novejši izbrani pregledni članki.

Predmet se izvaja v obliki predavanj in seminarjev. Študent pripravi pisno seminarsko nalogo s področja biokemije, biofizike, molekulske biologije biol. membran, ki jo predstavi skupini.

Potrebna predhodna znanja:

Potrebna so predznanja iz biokemije, biofizike in celične biologije.

Izpit:

Pred ustnim izpitom mora študent oddati in predstaviti v skupini seminarsko delo.

Učitelj:

• Dr.Peter Maček, redni profesor

• Obvezni predmet za morfološko-fiziološki blok
• Izbirni predmet za sistematsko-ekološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v enem semestru, 4. letnik
• Obseg predmeta: 30 ur, od tega 15 ur predavanj in 15 ur vaj oz. demonstracij.

Da bi se kaj več naučili o daleč največji in najbolj raznoliki sistematski skupini živali!

Vsebina predmeta:

• Pregled sistema
• Zgodovina entomologije v Sloveniji: J.V. Valvasor, I.A. Scopoli, A. Janša, F. Schmidt, I. Regen, Š. Michieli, E. Pretner itd.
• Načini lova, prepariranja in dokumentiranja žuželk oz. njihovih najdb: zbirke suhe, mokre, mikroskopski preparati, dokumentacija; sdodobni načini lova in ugotavljanja prisotnosti žuželk.
• Signalizacija, komunikacija, orientacija: zvok, vibracije v različnih medijih, mehanizmi, frekvenčna območja, biološki pomen- bioluminiscenca, vzorci in barve strukturne barve, pigmenti, UV, IR, človeku vidna svetloba, biološki pomen.čna komunikacija; feromoni, kairomoni, alomoni, obrambni mehanizmi
• Raznolikost žuželk - primer prilagoditev na vodno okolje: dihanje,
• lokomocija, komunikacija, iskanje habitatov
• Socialne žuželke, predstopnje: gregarizem, skrb za zarod, gradnja gnezd, delitev dela
• Pomen žuželk za človeka: ravnotežje v naravi, opraševanje, razgradnja organskih ostankov, gojenje žuželk
• Žuželke kot škodljivci: fitofagija, krvosese živali, vektorji patogenih organizmov, nevarnost vnosa neavtohtonih žuželk, možni ukrepi proti škodljivim žuželkam

• Chapman R.F.: The Insects. Structure and Function. 4th edn. Hodder and Stoughton, London, Sydney Auckland, Toronto 1999
• Gogala A. (ed.): Žuželke, uspešnost množičnosti. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana 1992
• Gullan P.J., Cranston P.S.: The insects: an outline of entomology. Chapman & Hall, London, 1994
• Howard E. Evans: Insect biology. Addison Wesley Publ. Comp. Reading etc. 1984
• Proteus 40 (9-10), 1978 in entomološki članki v drugih letnikih in zvezkih.

Predavanja, demonstracije in vaje na terenu, muzeju ter drugih ustreznih ustanovah

Potrebna predhodna znanja:

Specialna zoologija nevretenčarjev.

Izpit:

Izpit je pisni.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• akad. prof. dr. Matija Gogala
• pri demonstracijskih vajah sodeluje tudi entomološko osebje Prirodoslovnega muzeja Slovenije

• Obvezni predmet za ekološko-sistematski blok, 3. letnik
• Izbirni predmet za pedagoško smer, 4. letnik
• Izvajanje v slovenskem jeziku, letni semester
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 30 ur predavanj in 30 ur vaj

Moja generacija je tako kot Jacques Cousteu s svojimi očmi videla propad obalnih morij med leti 1960 in 1995 in doživela izropanje glavnih zalog rib v oceanih. Pot me je zanesla na Japonsko in v Ameriko in videl sem, da je morsko okolje mogoče izkoriščati in obenem ohraniti. Že danes so na nekaterih gosto naseljenih in obiskanih turističnih obalah najbolje ohranjeni koralni grebeni in množice rib, kot da človek na teh območij še ni bil (Florida, Mehiški zaliv). Ulov chum lososov (Onchorynchus keta) je največji v vsej zgodovini Japonske, celotna populacija tega lososa se je izlegla v ribogojnicah in zrastla v Pacifiškem oceanu. Mnogo je takih primerov "ozdravljenja morja", še več pa je nerešenih problemov. Da bomo lahko zagotovili neokrnjeno naravo in hrano iz morja je treba izboljšati naravoslovno in tehnološko znanje o njem.

Tine Valentinčič

Učni smoter in vsebina predmeta:

Ekologija morja je veda o življenju v tistem okolju, ki obsega kar 71% površine Zemlje. Za življenje v oceanih so pomembne tako geološka zgodovina planeta, atmosfera in interakcije atmosfere in oceanov, kemijska sestava morske vode, razslojenost vodnega telesa, morski tokovi, primarna in sekundarna produkcija v oceanih in številni drugi pojavi. Z dobo prvih vesoljskih poletov in z mednarodnim geofizikalnim letom je postalo prostranstvo oceanov tudi prostor, ki ga moderna znanost, čeprav ne pozna vseh njegovih podrobnosti, celostno razmeroma dobro razume. Obenem je to prostor, ki ga človeštvo neprestano opazuje, s pomočjo satelitov in številnih opazovalnih postaj na kopnem in v morju. Ta del planeta smo še včeraj izkoriščali izključno ekstenzivno, na lovsko-nabiralniški način, danes pa ekstenzivne načine izrabe morja zamenjujejo marikulture, ki jih na primeru najbolj pomorsko intenzivnih držav upravičeno imenujejo morska živinoreja (gojitev rib, rakov in mehkužcev) in poljedelstvo (gojitev alg za hrano in proizvodnjo agarja). Pa ne samo za obalna morja, Japonska pri vzreji lososov intenzivno izkorišča celoten subarktični Pacifik. Intenzivne človeške dejavnosti škodljivo vplivajo na morsko okolje, ki ga ljudje, kot umni uporabniki planeta že danes začenjajo uspešno ščititi.

Med vajami spoznavajo naši študentje favno in floro v Slovenskem obalnem morju in nekatere kvantitativne metode v ekologiji.

Seznam poglavij:

• Oceanografija: oceanski prostor, zgradba zemlje, morska voda, atmosfera, oceani in klima, morski tokovi, bibavica, obalni ocean.
• Morska ekologija: morski ekosistemi, življenje v pelagialu, benthos, sedimenti.
• Varstvo okolja: onesnaženje obalnih morij in zaščita pred onesnaženjem, prelov in uspešni modeli zaščite.

Splošna zoologija in botanika, sistematska zoologija in botanika, geologija, statistika, ekologija.

Poglobitev znanj:

Predmet je osnova za podiplomske študije ekologije, varstva okolja, ribiške biologije in marikultur.

Literatura:

• Grant, M. G., 1990 ali novejša. Oceanography, A View of the Earth. Prentice Hall, Engelwood Cliffs, New Jersey
• Riedl, R., 1983. Fauna und Flora des Mittelmeeres. Verlag Paul Parey
• Thurman, H.V. in Webber, H. H. 1984 ali novejši. Marine Biology. Scott, Foresman and Company, U.S.A.
• Turk, T. 1996. Živalski svet Jadranskega morja. Državna založba Slovenije, Ljubljana

Poročila z vaj, pisni izpit.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• prof. dr. Tine Valentinčič
• dr. Janko Božič, asistent

• Obvezni predmet za pedagoško smer, sistematsko-ekološki blok in morfološko-fiziološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v dveh semestrih, 4. letnik
• Obseg predmeta: 140 ur, od tega 60 ur predavanj, 60 ur vaj in 4 terenski dnevi

Pridobivanje znanja o delovanju abiotskih in biotskih dejavnikov na rastline. Razumevanje vloge rastlin kot primarnih proizvajalcev pri ustvarjanju pogojev za življenje ostalih organizmov.

Vsebina predmeta:

• Opredelitev ekologije rastlin (odnos do drugih znanosti, razvoj znanstvene veje, osnovni pojmi).
• Okolje rastlin: (atmosfera, hidrosfera, litosfera in tla, fitosfera). Rastline in klima.
• Abiotski dejavniki in aktivnost rastlin. Prilagoditve rastlin. Vplivi na življenjske procese. Asimilacija CO2 ( vplivi sevanja, dostopnosti vode, temperature). Razvoj različnih mehanizmov koncentriranja CO2 (C4 in CAM rastline - razvoj in razširjenost, posebni mehanizmi asimilacije CO2 pri vodnih rastlinah). Dihanje (ekološka funkcija alternativne dihalne poti, vloga dihanja pri ogljikovi bilanci, ekološki pomen).
• Gospodarjenje z vodo (kompromis med asimilacijo CO2 in izgubo vode), poikilohidre in homohidre rastline, prevodnost listnih rež, shranjevanje vode, gospodarjenje z vodo, prilagoditve na sušo, gospodarjenje z vodo v zimskih razmerah, toleranca na slanost.
• Rast in razvoj (vzorci življenjske zgodovine), sezonski ritmi rasti in razvoja, fenologija kot indikator klimatskih sprememb.
• Energijska bilanca (lista, rastline, sestoja).
• Izraba mineralnih snovi. Rastline vezane na posebna rastišča (kisla ali bazična tla, tla revna z minerali, apnenčasta tla, tla z veliko vsebnostjo težkih kovin, slana tla).
• Vpliv biotskih dejavnikov na rastline. Mikoriza in dostopnost N, P in vode, cena mikorize. Ekološka biokemija kemične interakcije (alelopatija in obramba pred herbivori, okoljski vplivi na prdukcijo sekundarnih presnovnih produktov). Interakcije med rastlinami. Karnivorija.
• Stres. Stres - motnja ali sindrom? Naravne omejitve okolja - odpornost in mehanizmi preživetja (sevanje, skrajne temperature, poplavljenje in pomanjkanje kisika v tleh, suša, stres zaradi prekomerne količine soli).

• Crawley, J.M., 1996. Plant Ecology, Blackwell Science.
• Lambers, H. Stuart Chapin, Pons, T.L. 1998. Plant Physiological Ecology, Springer Verlag.
• Larcher, W., 1995. Physiological plant Ecology, Third Edition, Springer Verlag.
• Odum, E.P. 1971. Foundaments of Ecology, Saunders Co..
• Prasad, M.N.V. 1997. Plant Ecophysiology, John Wiley and Sons.

V obliki predavanj, seminarjev, laboratorijskih vaj in terenskih vaj.

Preverjanje znanja:

Pozitivno ocenjeni protokoli in pisni kolokvij iz vaj, pozitivno ocenjena seminarska naloga in pisni izpit.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• doc.dr. Alenka Gaberščik
• Tadeja Trošt, dipl.biol.

• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku v dveh semestrih, 4. letnik
• Obseg predmeta:100 ur, od tega 45 ur predavanj, 45 ur vaj in 2 terenska dneva

Pridobivanje znanja o delovanju abiotskih in biotskih dejavnikov na rastline s povdarkom na različnih življenjskih procesih. Razumevanje vzorkov in posledic delovanja človeka na rastline.

Vsebina predmeta:

• Opredelitev ekologije rastlin (odnos do drugih znanosti, razvoj znanstvene veje, osnovni pojmi, ekosistemi).
• Vloga rastlin v ekosistemih. Vpliv vegetacije na energetsko bilanco in kroženje vode.
• Okolje rastlin: Rastline in klima.
• Abiotski dejavniki in aktivnost rastlin. Prilagoditve rastlin. Vplivi na življenjske procese. Asimilacija CO2. Razvoj različnih mehanizmov koncentriranja CO2. Dihanje (ekološka funkcija alternativne dihalne poti, vloga dihanja pri ogljikovi bilanci, ekološki pomen).Gospodarjenje z vodo - prilagoditve na različne razmere. Rast in razvoj (sezonski ritmi rasti in razvoja, fenologija kot indikator klimatskih sprememb). Rastline vezane na posebna rastišča (kisla ali bazična tla, tla revna z minerali, apnenčasta tla, tla z veliko vsebnostjo težkih kovin, slana tla).
• Vpliv biotskih dejavnikov na rastline. Kemične interakcije (alelopatija in obramba pred herbivori, okoljski vplivi na prdukcijo sekundarnih presnovnih produktov). Interakcije med rastlinami (kompeticija za vire, sukcesija). Karnivorija
• Stres. Naravne omejitve okolja - odpornost in mehanizmi preživetja (sevanje, ekstremne temperature, poplavljenje in pomanjkanje kisika v tleh, suša, prekomerna količina soli).
• Antropogeni vplivi. Onesnaževanje. Globalne spremembe klime in rastline. Gensko spremenjene rastline tveganje za okolje? Kmetijstvo in gozdarstvo z vidika ekologije (primerjava z naravnimi sistemi)

• Crawley, J.M., 1996. Plant Ecology, Blackwell Science.
• Lambers, H. Stuart Chapin, Pons, T.L. 1998. Plant Physiological Ecology, Springer Verlag.
• Larcher, W., 1995. Physiological plant Ecology, Third Edition, Springer Verlag.
• Odum, E.P. 1971. Foundaments of Ecology, Saunders Co..
• Prasad, M.N.V. 1997. Plant Ecophysiology, John Wiley and Sons.

V obliki predavanj, seminarjev, laboratorijskih vaj in terenskih vaj.

Preverjanje znanja:

Pozitivno ocenjeni protokoli in pisni kolokvij iz vaj, pozitivno ocenjena seminarska naloga in pisni izpit.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• doc.dr. Alenka Gaberščik
• Tadeja Trošt, dipl.biol.

• Obvezni predmet za pedagoško smer, sistematsko-ekološki blok in morfološko-fiziološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v dveh semestrih, 4. letnik
• Obseg predmeta: 140 ur, od tega 60 ur predavanj, 60 ur vaj ter 4 dni terenskih vaj

• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v zimskem semestru, 4. letnik
• Obseg predmeta: 100 ur, od tega 45 ur predavanj, 45 ur vaj in 2 dni terenskih vaj

Študenti spoznajo osnove ekologije s poudarkom na ekologiji živali, dobijo informacije za osnovno razumevanje razširjenosti in številčnosti živalskih populacij. S predstavitvijo osnovnih okoljskih značilnosti Zemlje, Evrope in še posebno slovenskega okolja dobijo temeljno znanje za razumevanje heterogenosti naravnih ekosistemov, tako njihove strukture kakor funkcije. Osnovno znanje iz ekologije metapopulacij in populacij omogoča nadaljno izpopolnjevanje znanj, ki omogočajo trajnostno gospodarjenje in zaščito posameznih živalskih populacij.

Vsebina predmeta:

• Ekologija kot biološka znanstvena disciplina, njen izvor in razvoj, ekologija konec dvajsetega stoletja.
• Okoljski dejavniki, ki vplivajo na živali, njihove populacije in ekosisteme. Strpnostna krivulja, aklimatizacija in adaptacija. Toplota, globalne razmere na Zemlji, v Evropi in posebnosti v Sloveniji. Pomen oceanov in oceanskih tokov, vpliv kontinentalne razporeditve, gibanja zračnih mas in prisotnost gorskih grebenov za toplotne in padavinske razmere, klimatsko dogajanje v preteklosti in sedanjosti, s problemom ogrevanja Zemlje. Toplotne razmere v morjih, jezerih in tekočih vodah. Vpliv klime, topoklime in mikroklime ter svetlobe na organizme, populacije ekosisteme. Slanost kot značilnost vodnega medija. Tla in prst kot substrat talnih živali. Ogenj kot pomemben naravni dejavnik.
• Populacija in metapopulacija- osnovne značilnosti. Populacijski parametri: številčnost, razporeditev osebkov, rodnost in umrljivost, starostna, socialna in spolna struktura. Krivulje preživetja in življenske preglednice. Potencial rasti populacije in nihanje številčnosti. Intraspecifična ter interspecifična razmerja predvsem predatorstvo, kompeticija in sožitje kot bazično pomembna razmerja. Primeri biokemijske ekologije v medvrstnih interakcijah.
• Živalske združbe kot del življenskih združb ter relacije do ekosistemov. Raznovrstnost in celotna biodiverziteta, ugotavljanje in pomen. Sukcesija, stabilnost združb in biodiverziteta. Trofična organiziranost ekosistemov. Pretok energije in kroženje snovi ter specifični pomen živali zaradi gibanja in živčevja pri tem.

• Andrew, R.W., Jackson, J.M. 1998: Environmental Science. The Natural Environment and Human Impact.-Longman.
• Brewer R. 1994: The Science of Ecology.- W.B. Saunders Company, London, Philadelphia, Toronto.
• Bergon, M., Harper, J.L., Townsend, C.R. 1991: Ökologie. Individuen, Populationen und Lebengemeinschaften.- Birkhäuser Verlag, Basel, Boston, Berlin.
• Hanski, I.A., Gilpin, M.E. edd. 1997: Metapopulation Biology- Ecology, Genetics, and Evolution.- Academic Press.
• Krebs, J.C. 1994: Ecology. The Experimental Analysis of Distribution and Abundance.- Harper Collins College Publishers.
• Krebs, J.R, Davies, N.B. edd. 1985: Behavioural Ecology an evolutionary approach.- Blackwell Scentific Publications.
• Tarman, K. 1992: Osnove ekologije in ekologija živali.- DZS Ljubljana.

Predmet se izvaja v obliki predavanj, praktičnih vaj, seminarjev in terenskih vaj.

Potrebna predhodna znanja:

Za razumevanje posameznih poglavij so potrebna znanja iz biokemije, etologije, fiziologije, geologije, genetike, statistike in zoologije.

Izpit:

Študent mora pred pisnim izpitom opraviti kolokvij iz vaj, uspešno predstaviti individualno nalogo in se praviloma udeležiti vseh terenskih vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Ivan Kos, docent
• dipl. biol. Hubert Potočnik, asistent

• Obvezni predmet za sistematsko-ekološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku v dveh semestrih, 4. letnik
• Obseg predmeta: 175 ur, od tega 90 ur predavanj, 60 ur vaj in 5 terenskih dni

Spoznavanje strukture in funkcije ekosistemov. Razumevanje energijske, materialne in funkcionalne povezanosti med posameznimi komponentami in posledice delovanja človeka na ekosisteme. Seznanjanje z izbranimi ekosistemi posebnega pomena v Sloveniji in drugod.

Vsebina predmeta:

• Opredelitev ekosistema (teoretične osnove ekosistemov, ekosistem kot funkcionalna enota pokrajine, znanstvene osnove, osnovni izrazi, značilnosti posameznih trofičnih nivojev v ekosistemih).
• Modeliranje ekosistemov (osnovni principi regulacij, pomen holističnega pristopa, tipi modelov in sistemska analiza, modeliranje v rečnih in jezerskih sistemih).
• Ekosistemska energetika (zakoni termodinamike, pojem eksergije).
• Primarna produkcija v ekosistemih (osnova vseh organskih snovi na Zemlji, primarna produkcija, ki temelji na fotosintezi, sistemi s kemosintetsko primarno produkcijo, metode ocenjevanja primarne produkcije v vodnem in kopenskem okolju, vloga alg v sladkovodnem okolju).
• Sekundarna produkcija in dekompozicija. Vodni ekosistemi (bentoške združbe in njihova produkcija v jezerih in tekočih vodah, aerobni in anaerobni dekompozicijski procesi v sedimentih, vloga dekompozitorjev pri kroženju snovi). Kopenski ekosistemi (osnovna shema sekundarne produkcije, vloga posameznih živalskih skupin, dekompozicija stelje in pomen talnih živali).
• Biomi (osnovni biomi, značilnost in raznolikost ekosistemov v Evropi in v Sloveniji)
• Izbrani ekosistemi posebnega pomena (nekatera jezera in reke, presihajoče Cerkniško jezero, barja, močvirja, mrazišča, slanišča, makija, dinarski gozdovi).
• Meje ekosistemov in povezanost med ekosistemi (ekotoni, meje rečnega ekosistema).
• Stabilnost ekosistemov (sukcesija in klimaksna združba, vpliv biodiverzitete, pomen predatorjev).
• Globalne spremembe in ekosistemi (vplivi povečanega UV-B sevanja na vodne in kopne ekosisteme, vplivi povišanih koncentracij CO2 na gozdne in travniške ekosisteme).
• Ekosistemi kot indikatorji sprememb (gorska jezera)
• Vrednotenje ekosistemov njihova vrednost za človeka (osnova za načrtovanje trajnostnega razvoja, obnovljivi ekosistemski viri in funkcije ter usluge, ki iz njih izhajajo).
• Antropogeni ekosistemi (agroekosistemi, sajeni gozdovi, vodni ekosistemi).
• Aktualne teme (panevropska strategija gospodarjenja z ekosistemi).

• Bailey R.G., 1998. Ecoregions. Springer Verlag.
• Harper D., 1995. Eutrophication of freshwaters. Chapman & Hall, London, 327 s.
• Jedrzejewska B., Jedrzejewski W., 1998. Predation in Vertebrate Communities. Springer Verlag.
• Jorgensen S.E., 1994. Fundamentals of Ecological Modelling. Elsevier.
• Pomeroy, L.R., Alberts, J.J. 1988. Concepts of Ecosystem Ecology. Springer Verlag.
• Petrusewicz K. edd., 1967. Secundary Productivity of Terrestrial Ecosystems. Polish Academy of Science.
• Rejic M., 1988. Sladkovodni ekosistemi in varstvo voda. BF, VTOZD za gozdarstvo, 183 s.
• Temperate Deciduous Forests,1992. Elsevier, Netherlands.

V obliki predavanj, seminarjev, laboratorijskih in terenskih vaj.

Preverjanje znanja:

Poteka ločeno pri vsakem nosilcu. Kolokviji iz vaj, pozitivno ocenjeni protokoli iz terenskih vaj, pozitivno ocenjena seminarska naloga in izpiti.

Učitelji in drugi pedagoški delavci

• prof.dr. Mihael J. Toman
• doc.dr. Alenka Gaberščik
• doc.dr. Ivan Kos
• Gorazd Urbanič, dipl.biol.
• Tadeja Trošt, dipl.biol.
• Hubert Potočnik, dipl.biol.

• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku v dveh semestrih, 3. letnik
• Obseg predmeta: 90 ur, od tega 60 ur predavanj in 30 ur vaj

Podati informacije o osnovnih mehanizmih embrionalnega razvoja vretenčarjev. Vključuje študije embrionalnih in drugih razvojnih procesov vse tja do celičnega in molekularnega nivoja.

Povezava z drugimi predmeti:

Embriologija vretenčarjev oz. razvojna biologija tvori okvir, ki integrira molekularno biologijo, celično biologijo, fiziologijo, evolucijo in primerjalno anatomijo vretenčarjev.

Vsebina predmeta:

Osnovni procesi in koncepti v razvoju. Gametogeneza. Primordialne germinalne celice. Oogeneza in spermatogeneza pri posameznih vrstah vretenčarjev. Fertilizacija; prepoznavanje spermija in jajčne celice. Vezava gamet in preprečevanje polispermije. Aktivacija metabolizma jajčne celice. Brazdanje pri vretenčarjih. Mehanizmi brazdanja. Vzorci embrionalnega brazdanja pri ribah, dvoživkah plazilcih ptičih in sesalcih. Gastrulacija. Celična gibanja. Prepoznavanje in povezava embrionalnih celic. Vzorci gastrulacije pri posameznih vrstah vretenčarjev. Nevrulacija in diferenciacija ektoderma. Primarna embrionalna indukcija. Morfogeneza in tkivna arhitektura delov centralnega živčnega sistema. Mehanizem tvorbe nevralne cevi. Tvorba možganskih regij. Embrionalni razvoj očesa in notranjega ušesa. Induktivno delovanje v zgodnjem razvoju čutilnih organov. Diferenciacija čutilnih epitelov notranjega ušesa. Diferenciacija mrežnice, leče in roženice. Nevralni greben in njegovi derivati. Migracijske poti celic nevralnega grebena. Razvoj mezoderma. Diferenciacija mezoderma in razvoj somitov, gonad, izločal in lateralne plošče. Embrionalni razvoj krvožilja in srca. Značilnosti in spremembe krvožilnega sistema pri fetalnem neonatalnem in odraslem sesalcu. Tvorba izvenembrionalnih membran pri amniotih. Endodermalni derivati. Embrionalni razvoj prebavnega trakta in njegovih derivatov. Dodatne teme.

Literatura:

• F. Gilbert: DEVELOPMENTAL BIOLOGY, Fifth Edition
• Sinauer Associates, Inc. Publishers, Sunderland, Massachusetts 1997
• M. Kos in B. Bulog: Embriologija Vretenčarjev, Biologija, Scripta, Ljubljana 1995

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Izpit:

Študent opravlja delni kolokvij na koncu vsakega semestra ali zaključni kolokvij po končanih vajah - pismeni test z anatomskimi in histološkimi preparati. Pismeni izpit lahko opravlja po uspešno zaključenih vajah. Lahko opravlja še ustni izpit.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Boris BULOG, izredni profesor
• mag. Liljana BIZJAK-MALI, asistenka

• Izbirni predmet za morfološko-fiziološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku v dveh semestrih, 4. letnik
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 60 ur predavanj

Podati informacije o osnovnih procesih in mehanizmih embrionalnega razvoja vretenčarjev. Vključuje študije osnov embrionalnih in drugih razvojnih procesov tja do celičnega in molekularnega nivoja.

Povezava z drugimi predmeti:

Osnove embriologije vretenčarjev oz. razvojna biologija tvori okvir, ki integrira molekularno biologijo, celično biologijo, fiziologijo, evolucijo in primerjalno anatomijo vretenčarjev.

Vsebina predmeta:

Gametogeneza. Primordialne germinalne celice. Oogeneza in spermatogeneza pri posameznih vrstah vretenčarjev. Fertilizacija; prepoznavanje spermija in jajčne celice. Vezava gamet in preprečevanje polispermije. Aktivacija metabolizma jajčne celice. Brazdanje pri vretenčarjih. Vzorci embrionalnega brazdanja pri ribah, dvoživkah plazilcih ptičih in sesalcih. Gastrulacija. Celična gibanja.. Nevrulacija in diferenciacija ektoderma. Morfogeneza in tkivna arhitektura delov centralnega živčnega sistema. Embrionalni razvoj očesa in notranjega ušesa.. Diferenciacija čutilnih epitelov notrnjega ušesa. Diferenciacija mrežnice, leče in roženice. Nevralni greben in njegovi derivati. Migracijske poti celic nevralnega grebena. Razvoj mezoderma. Diferenciacija mezoderma in razvoj somitov, gonad, izločal in lateralne plošče. Embrionalni razvoj krvožilja in srca. Značilnosti in spremembe krvožilnega sistema pri fetalnem neonatalnem in odraslem sesalcu. Endodermalni derivati. Razvoj prebavnega trakta in njegovih derivatov.

Literatura:

• F. Gilbert: DEVELOPMENTAL BIOLOGY, Fifth Edition
• Sinauer Associates, Inc. Publishers, Sunderland, Massachusetts 1997

• Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Študent opravlja pismeni izpit. Lahko opravlja še ustni izpit.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Boris BULOG, izredni profesor
• mag. Liljana BIZJAK-MALI, asistenka

• Obvezni predmet za morfološko-fiziološki in sistematsko-ekološki blok ter pedagoško smer
• Izvajanje v slovenskem jeziku, 4. letnik
• Obseg predmeta: 105 ur, od tega 60 ur predavanj in 45 ur vaj

Etologija je biološka analiza vedenja živali, Konrad Lorenz (1981) jo je v knjigi "Temelji etologije" definiral tudi kot primerjalne raziskave vedenja živali in ljudi. Eno pomembnih izhodišč etologije je v knjigi "Raziskave nagona" zapisal Niko Tinbergen (1951):" Etologi raziskujemo prirojene osnove vedenja, na prirojene osnove vedenja nadgradimo rezultate učenja". Vedenja živali omogočajo električni dogodki v živčnih mrežah. Živčne mreže so rezultat rasti živali, so del fenotipa, mnoge živčne mreže se med učenjem spreminjajo in nadgrajujejo. Pomembna je hierarhična organiziranost živčevja, ta je najbolj očitna v poteku nagonskih vedenj. Reflekse pri vretenčarjih kontrolira hrbtenjača, ustaljene vzorce vedenja, sestavljena in naučena vedenja pa vodijo višji možganski centri. V možganski skorji poteka učenje, deli možgan, kot so hipotalamus in amigdala so središče vzburjenj, kot sta prehranjevalno vzburjenje in strah. Med potekom sestavljenih vedenj živčne mreže zavro tiste reflekse, ki niso del vedenja, ki trenutno poteka. Samo tako je mogoče da potečejo motivirana vedenja do konca.

In kje je človek? Mnogi filozofi in raziskovalci le težko priznajo, da je med sposobnostjo človeških in živalskih možgan le malo razlik, toda prav te razlike so človeku omogočile, da je prvi prekoračil "Rubikon" kulturnega razvoja (Alfred North Whitehead, 1938). Prva gorila, ki so jo naučili gluhoneme komunikacije, razume po 29 letih učenja približno 2000 besed in se s 1000 besedami v Ameslanu (ameriška gluhonema komunikacija s kretnjami) sporazumeva z ljudmi. Sposobnost sočasnega govora (zvočne komunikacije) in dela z roko, je človeku omogočila nesluten razvoj kulture.

Poglavja:

Pojmi in definicije, refleksi, ustaljeni vzorci vedenja, prirojeni prožilni mehanizmi, kompleksna vedenja (orientacijski odziv, apetitno in konzumacijsko vedenje) in nagoni (beg, raziskovanje, prehranjevanje, spolnost in socialna vedenja), evolucija vedenja od enoceličarjev (ameba, žival brez izbire, pozitivne in negativne kemokineze bakterij, habituacija pri ožigalkarjih) do človeka, motivacija in osrednje vzburjeno stanje, kontrola gibanja, ritmovniki, zaprta zanka in stretch-refleks, odprta zanka in postopni gibi, reaferenčno načelo, čutila in vedenje (lastnosti okolja, okus in hrbtenjača, voh in sprednji deli možgan, diencefalon, primarna in asociacijska vidna skorja, zaznava detajlov, barvne oblike, zaznavanje gibanja, gibajoče oblike; kodiranje abstraktnih lastnosti na bipolarnih gaglijskih celicah, projekcija telesne površine na somatosenzorično skorjo in somesteza, slušna projekcija v Heschlov gyrus), percepcija, asimetrija človeških možgan, zavest pri živalih in ljudeh, evolucija zavesti, vpliv možganov na zaznavo (iskana slika), vedenjske metode za testiranje zaznave, orientacija živali proti okolju, migracije ptičev, rib in sesalcev, notranja biološka ura, cirkadiani ritmi, vedenje v konfliktnih situacijah, učenje (ponavljanje, pozitivno in negativno pojačanje, motivacija in učenje, selektivna pozornost in učenje), selektivna asociacija, habituacija, senzitivizacija in pogojevanje, okušalna averzija, teorije dolgotrajnega spomina (motorično učenje in spomin, zaznavno učenje in spomin, teorija rasti sinaps; povezovalna teorija učenja; inštrukcijsko selekcijska teorija učenja), shranjevanje in ponovno najdenje podatkov, engrami in loci engramov, prepoznavni spomin; kratkotrajni spomin, spomin srednjega trajanja in dolgotrajni spomin; hipokampus in prepis v dolgotrajni spomin, amnezije, elektroencefalografija, pozitronska emisijska tomografija, farmakologija možgan, amputacije in delovanje možgan, umetne živčne mreže.

Vsebina vaj:

Etogrami, raziskave usmerjene na vrste in na koncepte, omejitev raziskav, poskusna manipulacija, kronologija vedenj, frekvence vedenj, skale merjenja. Primeri vaj (letno izvedemo približno 60 različnih mini-projektov): nagonsko kopanje rovov in brloga pri puščavskih skakačih, agresija pri siamskih bojnih ribicah, inštrumentalno pogojevanje podgan, inštrumetalno pogojevanje in učenje "sintakse" pri skalarkah. Vsaka vaja je samostojen raziskovalni mini-projekt, ki traja en teden, 3-5 ure dela dnevno, ostali študenti si ogledajo rezulate vaje ob koncu tedna.

Potrebna predhodna znanja:

Splošna zoologija, sistematska zoologija, zoofiziologija in fiziologija človeka, somatologija, organska kemija in biokemija, fizikalna kemija.

Usposobljenost:

Po izpitu iz etologije so študentje biologije sposobni zasnovati etološke poskuse, ki bodo omogočil neposredno povezavo med vedenjem in fiziološkimi mehanizmi, ki to vedenje vodijo.

Literatura:

• Barrows,E.M. 1995. Animal Behavior, Desk Reference. CRC Press, Boca Rton
• Eckert,R. Randall,D. in Augustine,G. 1988. Animal Physiology, Mechanisms and Adaptations. Freeman and Company, New York
• McFarland,D.,1993. Animal Behavior. Longman Scientific&Technical, Harlow
• von Frisch,K., 1965. Tanzsprache und Orientirung der Bienen. Springer-Verlag, Berlin
• Hinde,R.A. 1966. Animal Behavior. McGraw-Hill, London
• Lehner,P.N. 1979. Handbook of Ethological Methods. Garland STMP Press, New York&London
• Lorenz, K. 1981. The Fundations of Ethology. Springer-Verlag, New York, Wien
• Popper,K.R. in Eccles,J.C. 1993. The Self and its Brain. Routledge, London, New York

• Predmet etologija po modelu predavanj, delnih in končnih izpitiov na ameriških univerzah. Vsak študent v oviru minisimpozijev predstavi seminar iz poglavja v enem zbirnih etoloških ali nevrobioloških del. Ocena seminarja je 10% zaključne ocene. Dva meseca po začetku predavanj je test objektivnega tipa s približno 20 vprašanji in 100 pravilnimi odgovori. Ocena delnega izpita je 20 % končne ocene. Pisni končni izpit iz etologije, ki je 70% zaključne ocene je po koncu individualnih vaj sredi poletnega semestra. Vaje oceni asistent na osnovi seminarske naloge po opravljenem raziskovalnem mini-projektu. Ponavljanje izpita je mogoče meseca septembra.

• prof. dr. Tine Valentinčič
• dr. Janko Božič, asistent

• 6 pedagoška smer in sistematsko-ekološki blok
• 7 morfološko-fiziološki blok

(nazaj na kazalo)

EVOLUCIJA IN TEORETIČNA BIOLOGIJA

• Obvezni predmet
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v dveh semestrih, 4. letnik
• Obseg predavanj: 60 ur predavanj

Seznaniti študente s temelji razvoja biološke misli ter jih uvesti v idejne dileme preteklosti in sedanjosti.

Seznaniti študente z glavnimi predpostavkami o nastanku življenja na Zemlji.

Predstaviti glavne mehanizme evolucije življenja na Zemlji, predvsem z vidika prevladujoče neodarvinistične paradigme, vendar tudi z vidika alternativnih pogledov, predvsem modernega organicizma.

Vsebina predavanj:

• Pojem evolucije in teoretične biologije
• Zgodovina biološke misli od stare Grčije do 20. stoletja: dve koncepciji v Stari Grčiji, renesančni pogled na življenje, novoveško obravnavanje življenja in organizmov, organicizem konca 18. in začetka 19. stoletja, celularna paradigma organizmov, vzpon evolucijske misli: kreacionizem, Lamarck, Darwin Wallace, ponovni vzpon mehanicizma, sodobna biološka misel, moderni molekularni mehanicizem, moderna organicistična biologija, perspektive nadaljnjega razvoja biologije, okolje in evolucija, entropija in borba za obstanek, ekološki kontekst evolucije, kompeticija, nastanek življenja, zgodovina pogledov na nastanek življenja, energetsko materialne razmere na pradavni Zemlji, eksperimentalni pristopi, pregled modernih teorij.
• Variabilnost: Hardy-Weinbergovo načelo in njegove ekstenzije, variabilnost pri kvantitativnih lastnostih, variabilnost v naravnih populacijah (vidni polimorfizmi, skrita variabilnost, ...), geografska variabilnost, variabilnost vrst.
• Populacijska struktura: teorija sokrvja (inbreeding), naključni genetični pomik (genetski drift), efektivna velikost populacije, pretok genov, evolucija z genetičnim pomikom, naravna selekcija, pojem, ravni, tipi, ohranjanje polimorfizma kljub selekciji, slekcija pri poligenskih lastnostih, spolna selekcija
• Posledice selekcije: genetično breme, adaptacija, evolucija spolnosti in rekombinacije, makroevolucija, speciacija (species, vrste speciacije), hitrost evolucije, homologije in homoplazije
• Zgodovina in vzorci biološke raznolikosti: evolucijski trend z darvinističnega in alternativnega stališča, teorija točkovnega ravnovesja, izvor evolucijskih novosti poglavitne značilnosti psihosocialne evolucije.

• Eigen, M., Schuster, P. 1979, The Hypercycle, Springer Verlag, Berlin
• Futuyma, D.J. 1986, Evolutionary biology, Sinauer Assocites, Inc., Sunderland
• Ho, M.W., Fox, S.W. (eds.), 1988, Evolutionary Processes and Metaphors, John Wiley & Sons, Chichester
• Jacob, F. 1974, The Logic of Living Systems, Allen Lane, London
• Jerman I., Štern A. (1996): Gen v valovih. Porajanje nove biologije. Monografija. Znanstveno publicistično središče, Ljubljana.
• Jerman I., Štern A. (1999): Evolucija s teoretično biologijo. Univerzitetni učbenik, Študentska organizacija univerze v Ljubljani
• Kauffman, S.A. 1993, The Origins of Order - Self Organization nad Selection in Evolution, Oxford Univ. Press, New York
• Landgridge, J. 1991, Molecular Genetics and Comparative Evolution, Research Studies Press LTD., Taunton, Somerset
• Schlesinger, A.B. 1994, Explaining Life, McGraw-Hill, Inc., New York
• Tucić, N. 1987, Uvod u teoriju evolucije, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd

Predmet se izvaja v obliki predavanj in konsultacij.

Potrebna predhodna znanja:

Zoologija, botanika, genetika, antropologija.

Obveznosti študenta:

Uspešno opravljen ustni izpit iz predmeta po koncu predavanj.

Učitelj in drugi predagoški delavci:

• dr. Igor Jerman, redni profesor
• dr. Boris Sket, redni profesor

• Obvezni predmet
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v enem semestru, 1. letnik
• Obseg predmeta: 75 ur, od tega 45 ur predavanj in 30 ur vaj

Študent poglobi znanje iz osnov fizike, ki ga potrebuje za razumevanje procesov v živih organizmih. Spozna se z metodami merjenja različnih fizikalnih količin.

Vsebina predmeta:

• Elektrostatika: Coulombov zakon, električno polje in potencial, kapaciteta, dielektričnost.
• Tok in upornost: Ohmov zakon, električna vezja z enosmernimi tokovi, merjenje toka, napetosti in upornosti, Wheatstonov most.
• Magnetno polje: magnetizem, magnetne sile, magnetno polje tokovnega vodnika, indukcija, magnetne lastnosti snovi, izmenični tok.
• Valovna fizika: razširjanje motenj v snoveh, ravni valovi, odboj, lom, uklon, interferenca, Dopplerjev pojav, zvočni valovi.
• Elektromagnetni valovi: odboj, lom, uklon, interferenca, polarizacija.
• Geometrijska optika: zrcala, leče, optični instrumenti.
• Uvod v kvantno fiziko: sevanje črnega telesa, fotoefekt, Comptonov pojav, atomski spektri, valovne lastnosti delcev, laserji, detektorji svetlobe.

• Strnad, J., 1978-1982, Fizika 1-4, Državna Založba Slovenije, Ljubljana.

Predmet se izvaja v obliki predavanj, vaj in laboratorijskih vaj.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet temelji na predhodnih znanjih iz fizike in matematike.

Izpit:

Študent mora uspešno opraviti ustni izpit ali pisni test, pred tem pa opraviti vse predvidene laboratorijske vaje in imeti pozitivno ocenjen kolokvij iz računskih vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• doc. dr. Boštjan Zalar
• Klemen Kočevar, asistent
• Jure Dobnikar, asistent

• Obvezni predmet za pedagoško smer
• Izbirni predmet za morfološko-fiziološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, en semester, 4. letnik
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 45 ur predavanj in 15 ur vaj

Temeljna naloga predmeta je nadgraditev splošnega fiziološkega vedenja z znanji o specifičnih fizioloških lastnostih in sposobnostih človeškega organizma. Predmet je namenjen študentom, ki se usposabljajo za poučevanje ter študentom ki vidijo svojo perspektivo v delu v zdravstveni dejavnosti. Pri izvajanju predmeta je posvečena posebna pozornost razjasnjevanju etičnih norm in seznanjanju študentov s pravili in omejitvami pri raziskovalnem delu na sesalcih in človeku.

Vsebina predmeta:

• Temeljna načela biotskih regulacij. Zgradba živčnega sistema, periferni somatosenzorni in avtonomni živčni sistem, osnove funkcije možganske skorje. Somatosenzorični sistem, vid, sluh, voh in okus.
• Hormonalna regulacija. Narava in način delovanja hormonov. Endokrine žleze pri vretenčarjih in nevretenčarjih. Kooperacija hormonalne in živčne regulacije. Spolni organi in reprodukcija človeka.
• Funkcionalne lastnosti skeletne mišice. Energetika mišičnega dela. Statično in dinamično mišično delo. Kisikov dolg in utrujanje skeletne mišice. Fizična zmogljivost, meje zmogljivosti, utrujanje in okrevanje. Energijske potrebe pri mišičnem delu. Delo in šport. Trening telesne moči in zmogljivosti.
• Zgradba, delovanje in zmogljivost človeškega srca. Ritmovniki in širjenje vzburjenja v srcu. Elektrokardiogram. Utrip, utripni volumen in minutni volumen srca. Krvni tlak. Mehanizmi, ki uravnavajo dejavnost srca. Funkcija krvi. Sestava krvi: krvna plazma in krvne celice. Obrambne funkcije krvi, krvne skupine pri človeku, ustavljanje krvavitve in strjevanje krvi. Hemoglobin in prenos dihalnih plinov. Dihanje. Dihalni organi. Dihalni volumni in kapacitete. Ventilacija, izmenjava plinov v pljučih regulacija dihanja. Respiracija pri obremenitvi. Zgradba in delovanje gastrointestinalnega kanala. Prehrana, potrebe po hrani, sestava hrane. Vitamini in minerali ter elementi v sledeh. Prebava. Voda in elektroliti. Škodljive in strupene snovi v hrani. Zgradba in delovanje ledvice. Regulacija volumna vode in koncentracije elektrolitov. Odziv in prilagoditve organizma na spremenjene okoljske razmere. Klima. Razporejanje telesne toplote pri človeku. Nastajanje, sprejemanje in oddajanje toplote. Prenos toplote. Regulacija telesne temperature v toplem in hladnem okolju. Termoregulacija v vodi. Termična adaptacija in aklimatizacija Obleka orodje za termoregulacijo. Reakcije organizma na akutno in kronično hipoksijo. Aklimatizacija na višino. Hiperbarične razmere. Potapljanje.

• Schmidt, R.,F.,Thews, G. (Ed.): 1995 Physiologie des Menschen. Springer.
• Schmidt, R.,F.,Thews, G. (Ed.): Human Physiology.

Predmet se izvaja v obliki predavanj, demonstracijskih predavanj in vaj. Vsak študent mora pripraviti seminar iz izbranega področja. Vaje potekajo v obliki demonstracij in so izvedene v laboratorijih, ki lahko opravljajo fiziološke meritve na človeku.

Potrebna predhodna znanja:

Za razumevanje predmeta je potrebno predznanje fizike, kemije, biokemije in fiziologije živali,

Izpit:

Ustni izpit.

Učitelji in drugi pedagoški delavci:

• dr. Kazimir Drašlar, docent
• dr. Gregor Zupančič, asistent

• Obvezni predmet za sistematsko-ekološki in morfološko-fiziološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v dveh semestrih, 3. letnik
• Obseg predmeta: 180 ur, od tega 90 ur predavanj in 90 ur vaj

Študenti spoznajo glavna poglavja fiziologije rastlin; izbrane metabolne procese vezane na strukturo ter procese pomembne za morfogenezo, rast in razvoj rastlin. Poleg tega se seznanijo z nekaterimi osnovnimi metodami raziskav v fiziologiji rastlin.

Vsebina predmeta:

• V prvem sklopu predavanj so predstavljeni fiziološki procesi na ravni rastlinske celice, ki bazirajo na znanjih strukture rastlinskih celic. Koncept vodnega potenciala, transportni procesi vode in topljencev ter vodni režim rastlinskih celic. Biokemijski procesi pomembni za metabolizem rastlinskih celic. Strukturne značilnosti fotosintetskega aparata pomembne za optimalno žetev svetlobe, elektronski transport in fotosintetska pretvorba energije. Različni tipi fiksacije in metabolizma; C3, C4, CAM rastline. Osnovni procesi celičnega dihanja s poudarkom na energijskih spremembah.
• V poglavju rasti in razvoja rastlin so predstavljene osnove celičnih delitev in rasti celic, polarnosti. Osnovni mofrogenetski faktorji; genetske osnove, pomen diferencialne ekspresije genov. Pomen hormonov in rastlinskih rastnih regulatorjev za rast in razvoj ter morfogenezo, s poudarkom na avksinih, citokininih, giberelinih, etilenu in abscizinski kislini. Pomen faktorjev iz okolja za morfogenezo. Zaznavanje svetlobe, pomen fitokroma, pomen rdeče svetlobe za morfogenezo, pomen modre svetlobe, pomen temperature.
• Predstavljeni so fiziološki procesi pomembni za embriogenezo podprti z najnovejšimi odkritji rastlinske molekularne biologije, pomen in razvoj meristemov, razvoj korenin in poganjkov, kontrola diferenciacije rastlinskh celic in organov. Procesi indukcije cvetenja in njene kontrole, indukcija razvoja plodov, zorenje plodov, razvoj semen. Dormanca semen in indukcija kalitve, faktorji ki vplivajo na kalitev. Pomen ritmov, termoperiodizem in fotoperiodizem. Dormantnost popkov in njen pomen. Senescenca ter abscizija kot genetsko programirana procesa, poudarek na ekološkem pomenu.
• Rastlinska biotehnologija. Predstavitev tehnik tkivnih kultur, kalusne kulture, suspenzijske kulture, vršičkovne, nodijske, koreninske kulture, kulture peloda, ovul, protoplastov, diferenciacija in organogeneza. Pomen rastlinskih tkivnih kultur za gensko tehnologijo in problematika. Vnos heterolognih genov v rastlinske celice. Možnosti, tehnike in predstavitev najodmevnejših transformacij.
• V zadnjem sklopu predavanj so predstavlena poglavja fiziologije stresa in strategije rezistence na sušo, nizke temperature, stres z visokimi temperaturami in slanost. Interakcije med rastlinami in mikroorganizmi. Osnove obrambnih mehanizmov rastlin in transdukcije signalov.

• Taiz L, Zeiger E 1998. Plant Physiology. 2nd ed. Sinauer Associates, Inc., Publishers, Sunderland.
• Howell SH 1998. Molecular Genetics of Plant Development. Cambridge University Press., Cambridge.
• Hall DO, Rao KK 1995. Photosynthesys. 5th ed. Cambridge University Press., Cambridge.
• Gabrovšek Karin, Gogala Nada, Regvar Marjana 1996: Navodila za vaje iz fiziologije rastlin. Biotehniška fakulteta, Ljubljana.
• Salisbury, Ross 1992: Plant Physiology. Wadsworth Publishing Company, Belmont, California, 1992.

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet temelji na predhodnih znanjih iz Splošne botanike, Sistematske botanike, Biokemije, Biologije celice in Fizike. Povezan pa je s predmeti Rastlinska biokemija, Ekologija rastlin, Kemija, Osnove rastlinske in živalske biotehnologije, Simbioze in parazitizem.

Izpit:

Študent mora pred pisnim izpitom opraviti pisni kolokvij iz Fiziologije rastlin.

Učiteljica in drugi pedagoški delavci

• dr. Marjana Regvar, docent
• mag. Karin Gabrovšek, asistent
• Matevž Likar, asistent

• Obvezni predmet za pedagoško smer in molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, v dveh semestrih, 3. letnik
• Obseg predmeta: 120 ur, od tega 60 ur predavanj in 60 ur vaj.

Poznavanje bazičnih spoznanj v rastlinski fiziologiji. Osnovni metabolni procesi rastlinskih celic, osnove rasti in razvoja ter morfogeneze. Poznavanje nekaterih osnovnih metod raziskav.

Vsebina predmeta:

• Predstavitev koncepta vodnega potenciala in transportnih procesov pomembnih za metabolizem rastlinskih celic. Osnovni metabolni procesi rastlinskih celic. Strukturne značilnosti fotosintetskega aparata pomembne za optimalno žetev svetlobe, elektronski transport in fotosintetska pretvorba energije. Različni tipi fiksacije in metabolizma C3, C4, CAM rastline. Osnovni procesi celičnega dihanja s poudarkom na energijskih spremembah.
• V poglavju rasti in razvoja rastlin so predstavljene osnove celičnih delitev in rasti celic, vpliv morfogenetskih faktorjev na diferenciacijo in organogenezo; genetske osnove, pomen diferencialne ekspresije genov, pomen hormonov in rastlinskih rastnih regulatorjev s poudarkom na avksinih, citokininih, giberelinih, etilenu in abscizinski kislini. Pomen faktorjev iz okolja za morfogenezo, zaznavanje svetlobe, vpliv rdeče svetlobe, pomen fitokroma, vpliv modre svetlobe, pomen temperature za rast in razvoj.
• Predstavljeni so fiziološki procesi pomembni za embriogenezo podprti z najnovejšimi odkritji rastlinske molekularne biologije, pomen in razvoj meristemov, razvoj korenin in poganjkov, kontrola diferenciacije rastlinskh celic in organov. Procesi indukcije cvetenja in njene kontrole, indukcija razvoja plodov, zorenje plodov, razvoj semen. Dormanca semen in indukcija kalitve, faktorji pomembni za kalitev. Pomen ritmov, termoperiodizem in fotoperiodizem. Senescenca ter abscizija s poudarkom na ekološkem pomenu teh procesov.
• Osnove rastlinske biotehnologije, predstavitev tehnik tkivnih kultur in njihov pomen.

• Taiz L, Zeiger E 1998. Plant Physiology. 2nd ed. Sinauer Associates, Inc., Publishers, Sunderland.
• Salisbury, Ross 1992: Plant Physiology. Wadsworth Publishing Company, Belmont, California, 1992.
• Gabrovšek Karin, Gogala Nada, Regvar Marjana 1996: Navodila za vaje iz fiziologije rastlin. Biotehniška fakulteta, Ljubljana.

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Potrebna predhodna znanja:

Predmet temelji na predhodnih znanjih iz Splošne botanike, Sistematske botanike, Biokemije, Biologije celice in Fizike. Povezan pa je s predmeti Rastlinska biokemija, Ekologija rastlin, Kemija, Osnove rastlinske in živalske biotehnologije.

Izpit:

Študent mora pred pisnim izpitom opraviti pisni kolokvij iz Fiziologije rastlin.

Učiteljica in drugi pedagoški delavci

• dr. Marjana Regvar, docent
• mag. Karin Gabrovšek, asistent
• Matevž Likar, asistent

• Obvezni predmet v morfološko-fiziološkem bloku
• Predavanja se izvajajo dva, vaje pa en semester. Pouk teče v slovenskem jeziku. 3. letnik
• Obseg predmeta: 225 ur, od tega 105 ur predavanj in 120 ur vaj

Pri teoretičnem delu predmeta spozna študent temeljna načela funkcionalne organizacije in delovanja živalskega organizma na različnih razvojnih in organizacijskih ravneh. Pri praktičnem pouku pa se spozna z osnovnimi principi in metodami raziskovalnega eksperimenta ter pravili in načeli eksperimentalnega dela na živalih.

Vsebina predmeta:

• Področje in discipline živalske fiziologije, Eksperiment na živali kot način raziskovalnega dela. Organizacijski nivoji živih bitij. Soodvisnost med strukturo in funkcijo, ter dednostjo in funkcijo. Načelo homeostaze.
• Lastnosti celičnih membran in vzdražnost. Delitev celice na funkcionalne kompartimente. Elektrokemični potenciali, difuzijski potencial, Donnan-Gibbsovo ravnotežje, Nernstova in GHK enačba membranski potencial. Aktivni transport. Ionski gradienti. Membranski kanali. Mirovni membranski potencial, akcijski potencial, ritmovni potenciali. Metode merjenja bioloških potencialov.
• Načela organizacije živčnih sistemov. Zgradba glia in živčne celice. Funkcionalna organizacija živčne celice. Elektrotonično, kontinuirano in saltatorično prevajanje po aksonu. Hitrost prevajanja ter prostorska in energetska cena posameznih načinov prevajanja vzburjenja. Koncept sinapse. Električne in kemične sinapse. Mediatorji in modulatorji. Sinaptični potenciali in integracijski procesi na sinapsi. Sinaptična plastičnost. Zgradba in delovanje neuronskih mrež.
• Splošna načela senzorične fiziologije. Fizikalne dimenzije dražljajev, Zgradba čutilnih organov. Čutilna transdukcija, adaptacija, receptorski potencial in načini kodiranja. Čutilna polja in središča. Kemorecepcija, elektrorecepcija in magnetorecepcija. Fotorecepcija. Razvoj in tipi fotoreceptorjev. Fototransdukcija. Nevretenčarski in vretenčarski fotoreceptorji. Procesi v preklopnih centrih; Zaznava predmetov. Stereopsis. Barvno gledanje. Mehanorecepcija. Transdukcijski mehanizmi pri zaznavanju mehanskih dražljajev. Pomen akcesornih struktur. Mehanoreceptorji pri vretenčarjih in nevretenčarjih. Receptorji za zaznavanje vibracij in zvoka.
• Ameboidno gibanje, migetalke in bički. Zgradba gladke in skeletne mišice. Mehanične lastnosti mišice. Mišična kontrakcija. Teorija drsečih filamentov. Vloga ATP pri mišični kontrakciji. Elektromehanska zveza in regulacijska vloga kalcija v mišici. Energetika mišičnega dela. Kisikov dolg in utrujanje skeletne mišice. Paramiozinske mišice mehkužcev; sinhrone in asinhrone letalne mišice insektov.
• Zakaj rabi organizen notranji transportni sistem? Srce. Miogeni in neurogeni ritmovniki. Zgradba in delovanje vretenčarskega srca, utrip, utripni volumen in tlak. Intra in ekstrakardialni regulacijski mehanizmi. Temeljna načela hemodinamike: upornost, viskoznost, tlak, tok in pretok; laminarni in turbulentni tok. Sklenjen in odprt obtok. Arterije kapilare in vene. Krvni tlak. Regulacija pretoka; lokalni in centralni regulacijski dejavniki. Hidrolomfa, hemolimfa in kri. Krvna plazma in krvne celice. Hemglobini.
• Dihalni organi. Zračno dihanje, pljuča, . trahealni sistem žuželk. Problem alveolarnega kolapsa. Ventilacijsko perfuzijsko razmerje. Regulacija prenosa kisika. Živčna regulacija dihanja. Dihanje v vodi. Adaptacije pri potapljalcih. Respiracija pri obremenitvi.
• Ozmoregulacija pri vretenčarjih in nevretenčarjih. Ozmoregulacija v vodnem in kopnem okolju. Izločanje. Struktura in delovanje vretenčarske ledvice. Drugi tipi izločalnih organov.
• Strategija in specifični načini prehranjevanja. Prebava. Prehranjevanje in prebava s pomočjo simbiontov. Vitami, minerali in elementi v sledeh. Škodljive in strupene snovi v hrani.
• Hormonalna regulacija. Narava in način delovanja hormonov. Endokrine žleze pri vretenčarjih in nevretenčarjih. Kooperacija hormonalne in živčne regulacije
• Koncept energetskega metabolizma. Temperaturna razvrstitev živali. Načini merjenja metabolizma (kalorimetrija, poraba kisika). Respiracijski kvocient. Razmerje med velikostjo telesa in stiopnja metabolizma. Vpliv okoljske temparature na metabolizem. Ektotermi in okolje. Endotermi in okolje. Regulacija telesne temperature. Dormanca. Energetske potrebe pri različnih načinih premikanja.

• Withers P.,C.(1992): Comparative Animal Physiology. Saunders HBJ
• Randall, D., Burggren, W., French, K.(1997): Eckert Animal Physiology. (Mechanisms and Adaptations) W.H. Freeman & Co. 4. Ed.­
• Penzlin, H.(1991): Lehrbuch der Tierphysiologie. G.Fischer. 5Ed­

Teoretični pouk traja dva semestra in poteka v obliki predavanj. Praktični pouk vključuje laboratorijske eksperimentalne vaje in računalniške simulacije. Organiziran je kot kurz, ki traja en semester.

Potrebna predhodna znanja:

Za razumevanje predmeta je potrebno predznanje fizike, kemije, biokemije in zoologije

Izpit:

Po vsaki seriji poskusov na živalih morajo študenti opraviti sproten preskus znanja v obliki skupinskega razgovora. Celoten sklop vaje iz Fiziologije živali se zaključuje s kolokvijem. Kolokvij ima tri dele: teoretični pisni test, ustni zagovor in preverjanje praktičnega eksperimentalnega znanja. Opravljen kolokvij je pogoj za opravljanje izpita. Izpit se praviloma opravlja pisno. Možno je tudi dodatno ustno opravljanje izpita.

Učitelji in drugi pedagoški delavci:

• dr. Kazimir Drašlar, docent
• dr. Peter Stušek, docent
• dr. Gregor Zupančič, asistent

• Obvezni predmet za študente pedagoške smeri in sistematsko-ekološkega ter molekularno-biološkega bloka.
• Predavanja se izvajajo dva, vaje pa en semester. Pouk teče v slovenskem jeziku. 3. letnik
• Obseg predmeta: 180 ur od tega 90 ur predavanj in 90 ur vaj

Pri teoretičnem delu predmeta spozna študent temeljna načela funkcionalne organizacije in delovanja živalskega organizma na različnih razvojnih in organizacijskih ravneh. Pri praktičnem pouku pa se spozna z osnovnimi principi in metodami raziskovalnega eksperimenta ter pravili in načeli eksperimentalnega dela na živalih.

Vsebina predmeta:

• Področje in discipline živalske fiziologije, Eksperiment na živali kot način raziskovalnega dela. Organizacijski nivoji živih bitij. Soodvisnost med strukturo in funkcijo, ter dednostjo in funkcijo. Načelo homeostaze.
• Lastnosti celičnih membran in vzdražnost. Delitev celice na funkcionalne kompartimente. Elektrokemični potenciali, difuzijski potencial, Donnan-Gibbsovo ravnotežje, Nernstova in GHK enačba membranski potencial. Aktivni transport. Ionski gradienti. Membranski kanali. Mirovni membranski potencial, akcijski potencial, ritmovni potenciali.
• Načela organizacije živčnih sistemov. Zgradba glia in živčne celice. Funkcionalna organizacija živčne celice. Elektrotonično, kontinuirano in saltatorično prevajanje po aksonu. Hitrost prevajanja ter prostorska in energetska cena posameznih načinov prevajanja vzburjenja. Koncept sinapse. Električne in kemične sinapse. Mediatorji in modulatorji. Sinaptični potenciali in integracijski procesi na sinapsi. Sinaptična plastičnost.
• Splošna načela senzorične fiziologije. Fizikalne dimenzije dražljajev, Čutilna transdukcija, adaptacija, receptorski potencial in načini kodiranja. Čutilna polja in središča. Kemorecepcija, elektrorecepcija in magnetorecepcija. Fotorecepcija. Razvoj in tipi fotoreceptorjev. Fototransdukcija. Procesi v preklopnih centrih; Zaznava predmetov. Stereopsis. Barvno gledanje. Mehanorecepcija. Transdukcijski mehanizmi pri zaznavanju mehanskih dražljajev. Receptorji za zaznavanje vibracij in zvoka.
• Ameboidno gibanje, migetalke in bički. Zgradba gladke in skeletne mišice. Mehanične lastnosti mišice. Mišična kontrakcija. Teorija drsečih filamentov. Vloga ATP pri mišični kontrakciji. Elektromehanska zveza in regulacijska vloga kalcija v mišici. Energetika mišičnega dela. Kisikov dolg in utrujanje skeletne mišice.
• Zakaj rabi organizen notranji transportni sistem? Srce. Miogeni in neurogeni ritmovniki. Zgradba in delovanje vretenčarskega srca, utrip, utripni volumen in tlak. Intra in ekstrakardialni regulacijski mehanizmi. Temeljna načela hemodinamike: upornost, viskoznost, tlak, tok in pretok; laminarni in turbulentni tok. Sklenjen in odprt obtok. Arterije kapilare in vene. Regulacija pretoka; lokalni in centralni regulacijski dejavniki. Hidrolomfa, hemolimfa in kri. Krvna plazma in krvne celice. Hemglobini.
• Dihalni organi. Zračno dihanje, pljuča, . trahealni sistem žuželk. Problem alveolarnega kolapsa. Ventilacijsko perfuzijsko razmerje. Regulacija prenosa kisika. Živčna regulacija dihanja. Dihanje v vodi.
• Ozmoregulacija pri vretenčarjih in nevretenčarjih. Ozmoregulacija v vodnem in kopnem okolju. Izločanje. Struktura in delovanje vretenčarske ledvice.
• Strategija in specifični načini prehranjevanja. Prebava. Prehranjevanje in prebava s pomočjo simbiontov. Vitami, minerali in elementi v sledeh. Škodljive in strupene snovi v hrani.
• Hormonalna regulacija. Narava in način delovanja hormonov. Endokrine žleze pri vretenčarjih in nevretenčarjih. Kooperacija hormonalne in živčne regulacije
• Koncept energetskega metabolizma. Temperaturna razvrstitev živali. Načini merjenja metabolizma (kalorimetrija, poraba kisika). Respiracijski kvocient. Razmerje med velikostjo telesa in stiopnja metabolizma. Vpliv okoljske temparature na metabolizem. Ektotermi in okolje. Endotermi in okolje. Regulacija telesne temperature. Dormanca.

• Withers P.C. (1992): Comparative Animal Physiology. Saunders HBJ
• Randall,D., Burggren, W., French, K. (1997): Eckert Animal Physiology. (Mechanisms and Adaptations) W.H. Freeman & Co. 4. Ed.­
• Penzlin, H. (1991): Lehrbuch der Tierphysiologie G.Fischer. 5Ed­

Teoretični pouk traja dva semestra in poteka v obliki predavanj. Praktični pouk vključuje laboratorijske eksperimentalne vaje in računalniške simulacije. Organiziran je kot kurz, ki traja en semester.

Potrebna predhodna znanja:

Za razumevanje predmeta je potrebno predznanje fizike, kemije, biokemije in zoologije

Izpit:

Po vsaki seriji poskusov na živalih morajo študenti opraviti sproten preskus znanja v obliki skupinskega razgovora. Celoten sklop vaj iz Fiziologije živali se zaključuje s kolokvijem. Kolokvij ima tri dele: teoretični pisni test, ustni zagovor in preverjanje praktičnega eksperimentalnega znanja. Opravljen kolokvij je pogoj za opravljanje izpita. Izpit se praviloma opravlja pisno. Možno je tudi dodatno ustno opravljanje izpita.

Učitelji in drugi pedagoški delavci:

• dr. Kazimir Drašlar, docent
• dr. Peter Stušek, docent
• dr. Gregor Zupančič, asistent

• Obvezni predmet za pedagoško smer, morfološko-fiziološki in molekularno-biološki blok
• Izbirni predmet za sistematsko-ekološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, letni semester, 4. letnik

Seznaniti študente s temelji genetike evkariontov, zlasti osnove dedovanja genov na kromosomih.

Vsebina predmeta:

Genotip, okolje in fenotip. Mejoza in gametogeneza. Koncept rekombinacij. Avtosomno dedovanje. Variabilnost in fenotipsko izražanje. Določitev spola in spolno vezano dedovanje. Uravnavanje delovanja genov. Tkivno specifična ekspresija. Genomsko vtisnjenje. Gensko kartiranje. Kromosomske aberacije. Inducirane mutacije. Medvrstna križanja. Osnove genomike. Osnove citogenetike. Avtopoliploidija in alopoliploidija. Anevploidi. Prirojene napake metabolizma. Kvantitativne lastnosti. Dednost in obnašanje organizmov. Koncept populacij v genetiki in evoluciji. Genetske osnove heteroze, žlahtnjenja rastlin in selekcije živali. Genske banke. Uporaba tkivnih kultur v genetskih raziskavah. Osnove genetike človeka.

Literatura:

• Mange, E.J., Mange, A.P.: Basic Human Genetics; Sinauer Associates, Massachusetts, 1994; poglavja 1-4, 11-13 in 20.
• Latchman, D.: Gene regulation, an eukariotic perspective. Chapman & Hall, London, 1995, 271 strani 1-9, 41-98, 261-264.
• Howel, S. H.: Molecular Genetics of Plant Development, Cambridge University Press, Cambridge 1998, poglavja 1-5, 9-11.

Študij se izvaja v obliki predavanj, pisnih del in ustnega izpita.

Potrebna predhodna znanja:

Potrebna so predhodna znanja iz splošne biologije, biokemije in statistike.

Izpit:

Pozitivna ocena pisnega dela in ustni izpit.

Učitelj:

• dr. Ivan Kreft, profesor,

• Obvezni predmet
• Izvajanje v slovenskem jeziku, zimski semester, 1. letnik
• Obseg predmeta: 60 ur, od tega 30 ur predavanj in 30 ur vaj

Snov je podlaga za razumevanje razvoja Zemlje, spoznavanja, nastajanja in spreminjanja kamnin, preoblikovanja površja, razvoja živega sveta v geoloških obdobjih. To je potrebno za boljše poznavanje vrste pojavov v naravi, tudi v zvezi z današnjim življenjem, ekološkimi, ekonomskimi in drugimi problemi.

Vsebina predmeta:

• Uvodni del. Geološke vede in njihova vsebina. Metode dela (terenske, laboratorijske, stratigrafske, izotopska geologija, geofizika, geokemija, paleomagnetizem). Pomen geoloških raziskav za človeka. Delitev geološke zgodovine. Geološki zemljevidi.
• Zemlja, njen nastanek in razvoj. Prerez Zemlje. Tektonika plošč, nastanek oceanov in gorovij. Razvoj kontinentov, predvsem Evrope.
• Minerali in kamnine. Fizikalne in kemične lastnosti mineralov. Kristali. Nekaj pomembnih mineralov, rudni minerali in rudišča. Magmatske, metamorfne in sedimentne kamnine s poudarkom na Slovenijo. Posebni tipi sedimentacije. Plastovitost. Vulkansko delovanje.
• Eksogena dinamika. Preperevanje. Erozija. Eolsko delovanje. Delovanje ledenikov, ledene dobe. Delovanje morja. Površinski in podzemni kraški pojavi. Kras v Sloveniji.
• Tektonika. Različne oblike tektonike in povezava s tektoniko plošč. Transgresija, regresija, prelom, nariv, tektonski jarek, horst, gubanje. Potresi. Geološka zgradba Slovenije.
• Splošni pojmi o fosilih. Paleontologija in biostratigrafija. Načini fosilizacije, značilni in trajni fosili, fosilni sledovi, nahajališča fosilov. Vzroki za izumiranje. Primeri razvoja nekaterih skupin.
• Spoznavanje fosilov. Predkambrijski fosili. Najpomembnejše paleozojske, mezozojske in kenozojske živalske in rastlinske skupine. Nahajališča pri nas. Pleistocenska fauna in flora, povezava s klimatskimi spremembami. Sledovi delovanja pleistocenskega človeka.

• A. Ramovš 1983: Geologija. Biotehniška in Filozofska fakulteta (skripta).
• A. Ramovš 1974: Paleontologija. Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo (skripta ponatis slikovnega dela 1990).
• M. Herak 1984: Geologija. Školska knjiga, Zagreb.
• J. Pavšič 1995: Fosili. Zanimive okamnine iz Slovenije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
• R. Vidrih & V. Mikuž 1995: Minerali na Slovenskem. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
• V. Mikuž, R. Vidrih, R. Pavlovec & A. Škedelj Petrič 1998: Seidlova geološka zbirka. Gimnazija Novo mesto, Novo mesto.

Del predmeta so predavanja, del vaje (spoznavanje mineralov in kamnin).

Povezava z drugimi predmeti:

Botanika, Zoologija, Ekologija, Evolucija, Pedologija.

Izpit:

Študent se mora udeleževati predavanj in vaj, opraviti mora ustni kolokvij (minerali in kamnine), nato ustni ali po dogovoru pisni izpit.

Učitelj in drugi predagoški delavci:

• dr. Rajko PAVLOVEC, redni profesor
• mag. Aleksander HORVAT, asistent

• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, zimski semester, 4. letnik
• Obseg predmeta: 75 ur, od tega 45 ur predavanj in 30 ur vaj

Imunologija je veda, ki razjasnjuje določene vidike obrambe pred povzročitelji nalezljivih bolezni, obenem pa s svojimi spoznanji omogoča razumevanje načinov, ki posameznikom omogočajo preživetje v okolju. S svojo interdisciplinarnostjo zaokrožuje spoznanja, ki jih študentje pridobijo pri drugih naravoslovnih predmetih.

Vsebina predmeta:

Študentje spoznajo osnovne pojme odpornosti proti boleznim. Iz zgodovine se naučijo o rasti znanja iz vsakdanjih izkušenj, ki so naravni laboratorij, ki ga s spretnim opazovanjem lahko razširimo v znanstveno vedo. Ločiti znajo med mehanizmi narave odpornosti in imunostjo v strogem pomenu besede. Spoznajo lastnosti antigenov (povzročitelji bolezni, presajeno tkivo, umetno modificirane ali na novo sintetizirane spojine) kot spodbujevalcev imunskega odziva. Zvedo, da imunski odziv delimo na dve poglavitni veji, v protitelesni imunski odziv in celični. Razumejo zgradbo imunoglobulinskih molekul način zapisovanja v genomu in potek sinteze v celici. Razpravljajo o lastnostih in pomenu posameznih imunoglobulinskih razredov. Spoznajo reakcije med antigeni in protitelesi in vitro in iz tega sklepajo na dogajanja in vitro. Nadalje spoznajo mehanizme celičnega imunskega odziva in obravnavajo interakcije, ki se zgodijo v začetni, osrednji in elektorski fazi imunskega odziva. Z uvedbo pojma aloantigenom odpremo razpravo, ki razjasnjuje pojave pri presajanju tkiva (transfuzija krvi, presajanje organov, potek zavrnitvene reakcije). Iz pridobljenega znanja izvajamo zaključke o pomenu imunskega odziva pri obrambi pred tumorji, poteku avtoimunosti, zaščiti pred infekcijami. Skušamo izpeljati teoretične in praktične zaključke glede pomena modulacije imunskega odziva, kot posega pri zdravljenju ali za zdravljenje. Obravnavamo najpomembnejše primarne in sekundarne imunske pomanjkljivosti in načine za preprečevanje iatrogenih poškodb.

Literatura:

• M. Vozelj: Temelji imunologije,DZS, Ljubljana, 1986,1989
• V.Kotnik: Imunologija-poglavja, M. Likar: Mikrobiologija in imunologija, splošni del ,MF 1989
• I.Roitt: Essential immunology, 6 th edition ali mlajša, Blackwell Sci.1988 J. Brostoff et al.:Clinical Immunology, Gowe medical Publishing, Hong Kong 1992
• D.P. Stites et al.:Basic and clinical immunology, 1994

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Izpit:

Študent mora pred izpitom opraviti kolokvij iz vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

dr. Vladimir Kotnik

ECTS krediti: 5

(nazaj na kazalo)

OSNOVE IMUNOLOGIJE

• Obvezni predmet za morfološko-fiziološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, zimski semester, 4. letnik
• Obseg predmeta: 45 ur, od tega 30 ur predavanj in 15 ur vaj

Imunologija je veda, ki razjasnjuje določene vidike obrambe pred povzročitelji nalezljivih bolezni, obenem pa s svojimi spoznanji omogoča razumevanje načinov, ki posameznikom omogočajo preživetje v okolju. S svojo interdisciplinarnostjo zaokrožuje spoznanja, ki jih študentje pridobijo pri drugih naravoslovnih predmetih.

Vsebina predmeta:

Študentje spoznajo osnovne pojme odpornosti pred boleznimi. Iz zgodovine se naučijo o rasti znanja iz vsakdanjih izkušenj, ki so naravni laboratorij, ki ga s spretnim opazovanjem lahko razširimo v znanstveno vedo. Ločiti znajo med mehanizmi narane odpornosti in imunostjo v strogem pomenu besede. Spoznajo lastnosti antigenov (povzročitelji bolezni, presajeno tkivo, umetno modificirane ali na novo sintetizirane spojine), kot spodbojevalcev imunskega odziva. Zvedo, da imunski odziv delimo v dve poglavitni veji, v protitelesni imunski odziv in celični. Razumejo zgradbo imunoglobulinskih molekul, način zapisovanja v genomu in potek sinteze v celici. Razpravljajo o lastnostih in pomenu posameznih imunoglobulinskih razredov. Spoznajo reakcije med antigeni in protitelesi in vitro in iz tega sklepajo na dogajanja in vivo. Nadalje spoznajo mehanizme celičnega imunskega odziva in obravnavajo interakcije, ki se zgodijo v začetni, osrednji in efektorski fazi imunskega odziva. Z uvedbo pojma aloantigenov odpremo razpravo, ki razjasnjuje pojave pri presajanju tkiva (transfuzijska kri, presajanje organov, potek zavrnitvene reakcije). Iz pridobljenega znanja izvajamo zaključke o pomenu imunskega odziva pri obrambi pred tumorji, poteku avtoimunosti, zaščiti pred infekcijami. Skušamo izpeljati teoretične in praktične zaključke glede pomena modulacije imunskega odziva, kot posega pri zdravljenju ali za zdravljenje. Obravnavamo najpomembnejše primarne in sekundarne imunske pomanjkljivosti in načine za preprečevanje iatrogenih poškodb.

Literatura:

• M. Vozelj: Temelji imunologije, DZS, Ljubljana, 1985, 1989
• V. Kotnik: Imunologija poglavja, M. Likar: Mikrobiologija in imunologija, splošni del MF, 1989
• I.Roitt: Essential immunology, 6 th edition ali mlajša, Blackwell Sci. 1988
• D.P. Stites et al.: Basic and clinical immunology, 1994

Predmet se izvaja v obliki predavanj in praktičnih vaj.

Izpit:

Študent mora pred izpitom opraviti kolokvij iz vaj.

Učitelj in drugi pedagoški delavci:

• dr. Vladimir Kotnik

• Obvezni predmet za molekularno-biološki blok
• Izvajanje v slovenskem jeziku, 3. letnik
• Obseg predmeta: 45 ur, od tega 30 ur predavanj in 15 ur vaj

Študent spozna osnovne principe industrijske mikrobiologije in biotehnologije. Izolacija in konzerviranje mikroorganizmov, iskanje primernih producentov primarnih in sekundarnih metabolitov, predstavitev določenih pomembnih klasičnih in modernih biotehnoloških postopkov, metode dela z industrijsko pomembnimi mikroorganizmi.

Povezava z drugimi predmeti:

Za študij industrijske mikrobiologije je potrebno znanje anorganske in organske kemije, biokemije ter zgradbe celice. Molekularna genetika in imunologija sta nujna nadgradnja osnovnega študija mikrobiologije.

Vsebina predmeta pri predavanjih:

Prikaz industrijske mikrobiologije in biotehnologije kot vede. Kratka zgodovina, ki zajema klasične oz. tradicionalne biotehnološke postopke kot tudi sodobne.

Prikaz glavnih področij delovanja industrijskega mikrobiologa. Mikrobiologija hrane: ohranjevanje in kvarjenje hrane, vloga mikroorganizmov pri proizvodnji hrane (sir, mlečni proizvodi, alkoholne pijače, kis, biomasa mikroorganizmov kot dodatek ali vir hrane, itd.).

Biodiverziteta in izolacija mikroorganizmov iz narave. Organiziranost mikrobioloških zbirk, posredovanje informacij, vloga konvencije o biotski raznovrstnosti, metode konzerviranje mikroorganizmov, fiziološke in genetske manipulacije mikroorganizmov, patentna zaščita. Fermentacijska tehnologija: submerzna in površinska fermentacija, šaržna in kontinuirna fermentacija, prehod v večje volumne, značilnosti produkcije mikrobioloških primarnih (encimi, biomasa) kot tudi sekundarnih metabolitov (farmacevtske učinkovine). Predstavitev proizvodnje znanih mikrobioloških industrijskih produktov kot so aminokisline, organske kislin, industrijski ekstracelularni encimi in njihova aplikacija, vitamini, rastni hormoni, različne farmacevtske učinkovine (antibiotiki, interferoni itd.). Produkcija heterolognih proteinov v različnih gostiteljskih organizmih.

Vsebina predmeta pri vajah:

Aseptično delo in osnovne mikrobiološke tehnike, izolacija čistih kultur iz zraka in iz talnih vzorcev, kvantifikacija mikroorganizmov, mikroskopiranje preparatov bakterij in gliv, presevne metode za iskanje določenih biotehnološko zanimivih aktivnosti, submerzno in površinsko gojenje bakterij in gliv, vpliv temperature, kisika, pH, vodne aktivnosti in sestave gojišča na rast ter metabolno aktivnost mikroorganizmov. Izvedba različnih biotehnoloških postopkov v laboratorijskem merilu za produkcijo citronske kisline, hidrolitičnih encimov ter določenih intracelularnih encimov. Prikaz bioreaktorjev v laboratorijskem merilu in industrijskem merilu. Ogled mikrobiološke zbirke, konzerviranja mikroorganizmov, katalogov in sistemov naročanja in informiranja. Voden ogled farmacevtske tovarne.

Literatura:

• Brock T.D., Madigan M.T.: Biology of Microorganisms, 6th Edition, 1991. Prentice - Hall International, Inc.
• Tortora G.J., Funke B.R., Case C.L.: Microbiology, 4th Edition, 1992, The Benjamin/Cummings Publishing Company, Inc.

Vaje je potrebno izvajati z vso previdnostjo, misleč na varnost pri delu. Delovne površine, tla in stene je potrebno razkužiti in pomiti, nujni so umivalniki s tekočo mrzlo in toplo vodo, posode z razkužilom, plinski g