Terenski dnevi študentov biologije

Ptičarski teren DŠB v Foce dell'Isonzo (I), 6.12.2003

Na siv decembrski dan, ob povsem nečloveški uri 6:30 smo se zbrali na parkirišču pred Tivolijem, da bi izvedli drugo DŠB-jevo ekspedicijo v naravni rezervat Foce dell'Isonzo (delta Soče) v Italijo. Štirje avti, kombi ter 20 navdušencev pod vodstvom Luke Božiča z DOPPS-a smo se odpeljali proti slovensko-italijanski meji. Med pit-stopom na zadnji bencinski črpalki pred mejo, ki je vključeval neuspešno popravilo razmajane srednje klopi v kombiju, in "ptičarskim rajem" je stala le še mejna kontrola, obisk katere je minil brez incidentov. Odcep z glavne ceste smo zadeli v prvo (se poznajo izkušnje) in kmalu nas je pozdravila jata lisk Fulica atra, ki so se pozibavale v vodi levo od makadama in fazani Phasianus colchius v travi desno od nje.
Hiter ogled centra za obiskovalce je pokazal, da ni nikogar, ki bi nam pobral napovedan € vstopnine, zaradi česar se ni nihče niti najmanj sekiral. Namesto tega smo si iz opazovalnice ob vhodu ogledali JZ del Isola della Cona.Vidljivost je bila bolj slaba, vseeno smo v vodi razločili liske in nekaj kreheljcev Anas creca, pogledat pa nas je prišla tudi mala bela čaplja Egretta garzetta, oz. strokovno MBČ. V bližnjem vejevju sta se spreletavali svilnica Cettia cetti in siva pevka Prunella modularis, ki smo ju bolj slišali kot videli. Sive gosi Anser anser in mlekarice, ups, mlakarice Anas plathyrinchos pa so že tako običajen pogled tam, da jih skoraj nismo več opazili.
Nato smo šli naprej; v drevju ob opazovalnici je škorec Sturnus vulgaris predstavil zimsko kolekcijo perja, tam so se spreletavali še ščinkavec Fringilla coelebs, zelena žolna Picus viridis, ki smo jo tudi slišali in lišček Carduelis carduelis. Med sprehodom do naslednje opazovalnice je bilo poskrbljeno tudi za ljubitelje konjev, saj so nas le ti pozdravili izza ograje. Verjetno so si mislili: "Ah, spet turisti," saj se niso niti premaknili. Te konje med drugim uporabljajo za prevažanje obiskovalcev naokoli, nekaj pa jih živi napol divje in skrbi, da se teren ne zaraste. Kosilnice, torej.
Iz druge opazovalnice je bil prizor zanimivejši. Pričakalo nas je še več kreheljcev in lisk, poleg tega pa sta pozirala še dva laboda grbca Cygnus olor, ki sta ju spremljala raca žličarica Anas clypeata na eni in mali ponirek Tachybaptus ruficollis na drugi strani. Malo dlje si je na vejevju v spremstvu dveh sivih čapelj Ardea cinerea sušil krila kormoran Phalacrocorax carbo. Na vodi smo opazili še čopasto črnico Aythya fuligula, čopastega ponirka Podiceps cristatus in dva malo slabše vidna srednja žagarja Mergus serrator. Okoli se je spreletaval rjavi lunj Circus aeruginosus, izza trstičja se je prikazalo nekaj na prvi pogled neprepoznavnih zelenonogih tukalic Gallinula chloropus (kasneje smo ugotovili, da so bile samice) in pričelo iskati hrano v travi, blizu je sedela še priba Vanellus vanellus, nad prizorom pa je kraljevala kanja Buteo buteo, ki je, na strašno tanki veji, oprezala okoli.
Blatno pot do naslednje opazovalnice so markirali ptiči pevci. Slišali smo plavčka Parus caeruleus, belo pastirico Motacilla alba, vriskarico Anthus spinoletta, kosa Turdus merula in mokoža Rallus aquaticus (ki sicer ni pevec). Po drevju ob poti se je spreletavala še manjša jata dolgorepk Aegithalos caudatus. Pred postankom smo v vodi videli že znane kreheljce in liske, poleg tega pa še malo belo čapljo in veliko belo čapljo Egretta alba (strokovno seveda VBČ) v letu. Vseskozi so nas preletavali rečni galebi Larus ridibundus.
Naslednja postojanka je bila bolj par desk z luknjami, skozi katere smo med sivimi gosmi opazili celo eno beločelo Anser albifrons. Zadaj sta se pokazali dve šoji Garrulus glandarius. Še zadnja hiška, Osservatorio del Cios, je razkrila malo belo čapljo v spremstvu dveh konj sredi močvare, rjavega lunja v značilnem nizkem letu in, na meji zmogljivosti našega teleskopa, še tri velike škurhe Numenius arquata. Zaradi ne preveč prijaznih razmer smo se nato namesto za sprehod do konca rta (kar bi trajalo kakšno uro) odločili, da se bomo še malo popeljali naokoli. Nazaj grede se je seveda našel nekdo, ki je pobral tisti € vstopnine.
Šli smo torej na drugo stran delte, v Caneo, kjer je tudi birdwatching center. Tam je bila bera še bolj ubožna. Najprej smo na morskih plitvinah ob obali kakšen kilometer pred centrom videli sivo čapljo, kormorana in še enega rjavega lunja, ki je sedel na nizki veji (počasi začenjam razumeti, zakaj mu Angleži pravijo marsh harrier), zelo daleč pa še jato belih pik oz. šestih labodov grbcev v letu. Zadnja postojanka je bil kot rečeno birdwatching center Foci del fiume Isonzo v Caneu, mimogrede precej nobel urejen. V obsežnem trstičju pred centrom in za njim smo videli še enega rjavega lunja (dvakrat), nekaj kreheljcev ter ponovno slišali sivo pevko, to je bilo pa tudi vse. Nas je pa pozdravila zaplata modrega neba. Bilo je že nekoliko pozno, zato ideja o enournem sprehodu do rta ni padla na ravno plodna tla.
Sledila je pot domov, pri kateri smo si kar takoj ogledali še malo več geometrijsko posajenih nasadov dreves, kot smo načrtovali (ja, zgrešili smo pravo cesto) zaradi hkratne napake šoferja, njegove tajnice in navigatorja, našemu kombiju pa je zvesto sledil še Anjin zeleni Fiat. A ni bilo hujšega, naredili smo samo en lep krog. Kmalu smo dobili potrditev, da je bila odločitev, da gremo domov, pravilna, saj se je začelo mračiti, od nekod pa so se pripodili še grši oblaki, kot smo jih gledali cel dan. Še "krajši" postanek v trgovinici pred mejo (je zmanjkalo goriva za preostanek poti) in že smo bili skoraj doma.

J mlajši

Nazaj | Na vrh strani