Terenski dnevi študentov biologije

Poročilo biospeleološkega terena 15.11.2003

Udeleženci: Barbara Bric, Dejan Galjot, Andrej Kapla (mentor)

V soboto 15. novembra smo se ob 9. uri zbrali pri železniški postaji ter se odpravili proti Krimu. Sliši se zelo enostavno... ampak temu ni bilo tako (navigacija). Moje mnenje je, da so petkovi intelektualni večeri absolutno preveč, za sicer žilave in vsega hudega vajene jamarje. Kakorkoli, sivo jutro se je umikalo sončnim žarkom, ko je taxi gospodične Žibrat, kateremu se seveda iz srca zahvaljujem, grizel makadam proti gornjemu Igu.
Končno smo prispeli v idilično vasico katere vaščani so na nas gledali z začudenjem in nezaupanjem. Pred vhodom v Veliko Pasico smo videli dva primerka vrste Canis familiaris, in nekaj zbeganih Gallina domestica. Po nekaj grižljajih visokoenergetske hrane, beri čokolada, smo se spustili v nederja Krima. Že takoj v vhodni dvorani smo srečali nekaj malih podkovnjakov a.k.a. Rhinolophus hipposideros, na glavo visečih, boksarskih netopirjev, kasneje smo jih po celotni jami našteli 15. Naslednja nespektakularna ugotovitev je bila, da je populacija kobilice Troglophilus neglectus precej velika. Po poti proti zadnjemu delu jame smo videli še veliko diplopod vrste Acherosoma largescutatum, ki je bila opisana prav iz Velike Pasice. Končno smo prispeli va zadnjo dvorano jer sem pred letom in pol nastavil pasti. In potem neprijetno presenečenje, z žalostjo v srcu sem ugotovil, da mi je neki zlomek, idiot, kreten, pof... ped..., da ne naštevam pobral vse pasti in na moja mesta postavil svoje, sankcije sledijo. Tako razžaloščen sem asistentki in tehničnemu sodelavcu obljubil, da bomo pri vhodu videli prave jamske hrošče, recimo da so skoraj pravi, OK, so nekje na prehodu med trglokseni in troglofili. In res, po približno dveh minutah brskanja po blatu in premetavanju kamnov smo našli, za nekatere prvič v življenu zdravega samca Typhlotrechus bilimeki hacqueti. Poleg teh so bile pod kamni še diplopode dveh različnih vrst, ene so bile že prej omenjene Acherosoma largescutatum, druge pa so imele absolutno preveč nog, da bi jih poznal. Iz neke približno 82% zgnile deske je rasla nenavadna goba, kaj takega še nihče od nas ni videl, na kosmatem betu nasajen čisto majhen klobuček rdeče barve. Sem omenil, da je bil bet kosmat? Nekako smo skupno ugotovili, da je verjetno ena od norih gob in da verjet'n seka de se frtik dela.... V vhodnem delu Velike Pasice, zunaj, smo v humusu in pod listjem našli nekaj ščetinorepk in larve manjših krešičev.
Naslednja je bila Mala Pasica, a.k.a. Velika Prasica. Zakaj je temu tako, sta asistentka in tehnični kmalu spoznala. Že takoj na začetku smo videli nekaj pajkov, ki slišijo na ime Meta menardi, kmalu za njimi pa zopet trije mali podkovnjaki (Rh-). Medtem ko smo se prebijali mimo luž so v njih begale sem ter tja jamske postranice Niphargus stygius. Na koncu jame sem prav tako leto in pol nazaj nastavil Barberjeve pasti. K sreči je Mala Pasica malo obiskana zaradi težjega dostopa in tako so pasti ostale neotaknjene, vsaj kar se tiče iz človeške strani, eno so namreč razdejale živali, verjetno Meles meles, kar se pogosto dogaja. Kasneje sem z znastveno analizo in z izkušnjami ugotovil, da v jami živijo jamski hrošči štirih vrst, Anophthalmus hirtus, Anophthalmus schmidti motschulsky, Typhlotrechus bilimeki hacqueti in Aphaobius milleri. Med vsemi temi kebri je bil tudi en pseudoškorpion Neobisum spelaeum. Kar se tiče jam je bilo to vse.
Peš smo se odpravili nazaj v dolino in med lomastenjem po gozdu splašili nič hudega slutečega gozdnega jereba (Tetrastes bonasia), ki verjetno še sedaj, če ga ni zadela kap, v travmatiziranem stanju. Hoteli smo najti kakšnega hrošča v štorih... ma ni blu čist neč, razen ene larve Pyrochroa coccinea. Kasneje smo na obali Iške našli še Bembidion decorum in Coccinella septempunctata. Seveda so to vse kebri. Kar pa je pri celotni zadevi najlepše, ni bilo stroškov za katere odgovarja DŠB. In Adijo.

Andrej Kapla

Nazaj | Na vrh strani